Le tvoja vztrajnost je dejavnik ključni -
brez nje le neuspeh dosežeš mučni!

Vztrajnost se razvijala bo bolje,
če jo bo podpirala moč volje.

Močneje svojo vztrajnost si boš okrepil,
če zavest o cilju boš v sebi prej razvil.

Pravilna kombinacija vztrajnosti in želje
je nepremagljiva in k uspešnosti pripelje.

Hvaležnost je širjenje srca v prostor.
*
Ne morem te naučiti, kako si lahko hvaležen, misli in besede v znak hvaležnosti govoriš skozi dušo. To je želja, ki hrepeni po zahvali za dobroto.
*
Naravni odgovor na to, da so bile tvoje potrebe videne in uslišane, še preden si vedel zanje, zahteva hvaležnost.
*
Hvaležnost je ritem letnih časov. Vse kar prinese letni čas drugemu letnemu času, je hvaležnost, ki obdarja s pomladjo zimo, z zorenjem pomlad, z obiljem poletje in s počitkom jesen.
*
Hvaležnost je spev, ki bi ga radi slišali, ko drugemu poje srce.
*

NAMASTE!!!
Tako kot sem obljubila vam danes opišem obisk hiše, v kateri živijo gobavci.

V misijonu imamo volonterji prosti dan četrtek in ta dan sem s skupino odšla v Gandhiji Prem Nivas Leprosy Centre. Najprej so nas sprejeli v eni učilnici in  nam malo povedali zgodovino. V to hišo je mati Tereza sprejela prve bolnike s to boleznijo, tu ji rečejo loprosy, že leta 1958. Potem je njen projekt podprl tudi Gandhi in od države dobila se več prostora in tu je nastalo pravo naselje. Tu delajo samo bratje matere Tereze, ni sester, niti volanterjev. Najprej smo si ogledali njihova tkalnico. To je prava mala tovarna, kjer vse delajo ročno. Tu tkejo sarije in prte za vse misijone Matere Tereze po celem svetu. Ti so bele barve z modrimi črtami.

NAMASTE!!! Danes sem se odločila, da vam opišem kako preživljam te dneve v Kalkuti. Vsako jutro vstanem že ob 5h in se takoj, ko odprem oči , zahvalim  bogu, da sem dobila to priložnost, da sem tu. Po umivanju se odpravim na pot v dom Matere Tereze. Pot po teh ulicah je bila na začetku zelo naporna, vse je bilo umazano in neprijeten vonj po urinu, saj so kar na ulicah javna stranišča, toda samo za moške. Oni lulajo, kakajo, ženske pa nič. Povem vam, da so mi te ulice vsak dan bolj domače, ne vidim več samo umazanije, ampak vidim tudi kako smetarji zjutraj pometajo in odvažajo smeti. Ljudje se umivajo, perejo obleko, svoje rikše in odpirajo lokale, nekateri pa še sladko spijo na tleh pokriti čez glavo.

Ko pridemo v dom imamo ob 6h mašo, kjer mašujejo duhovniki iz celega sveta. Na maši prisostvujemo volonterji in sestre, ki tu služijo. Po maši imamo zajtrk, kos kruha, majhna banana in čaj. Kako dober je sendvič z banano!! Danes sem se tudi poklonila na grobu matere Tereze in napisala kratko pisemce z zahvalo za njeno delo in z mojo prošnjo. Spoznala sem tudi sestro, ki sedaj nadomešča mater Terezo. Bila je zelo vesela, ko sem povedala, da sem iz Slovenije in lahko sem se tudi slikala z njo. No, ponavadi takoj po zajtrku odidem na avtobus za  Kaligate, kjer je ta dom kjer jaz delam.Vsi sprevodniki vedo,da gremo tja delat in nas tudi opozorijo, kje moramo iztopiti.

Zakaj, Gospod, se čutimo bolj varne v preteklosti kot pa v prihodnosti?
Zakaj skoraj fizično občutimo bolečino, ko pozdravljamo leto, ki se izteka,
ko pa vemo, da nas čaka drugo, »novo«?
Zakaj imamo občutek, da smo nekaj izgubili, da je nečesa konec, da je nekaj umrlo,
ko pa vendar dobivamo, se bližamo cilju, vstajamo?
Z neko otožnostjo pravimo, da imamo leto »manj«, kot da bi cilj svoje poti pustili za hrbtom,
kot da bi naš najdražji prijatelj ostajal vsako leto za eno postajo bolj daleč in bi mi odpotovali v nasprotno smer.
Mar ne bi moralo biti ravno nasprotno, Gospod?
Ali nisi ti tisti, ki prihaja?
In ali mar nismo mi vlak upanja, ki se vedno bolj bliža postaji, na kateri nas čaka sreča?
Vsako leto, ki mine, nas ne pripelje bolj proč, ampak bolj blizu tistega, ki ga ljubimo…

NEMASTE. To je zdaj novi pozdrav, saj sem prispela včeraj, po 37 urah vožnje v Kalkuto. Na prvi pogled je to zelo veliko, precej umazano mesto, polno revežev, ki pa ne prosjačijo tako kot v Putapartiju. Zelo veliko ljudi spi na ulici, pokriti so z kako krpo ali kartonom.zjutraj pa se kar na ulici umijejo in postavijo svojo "trgovino" ali karkoli že počnejo.Veliko je rikš, to so kot mala kočija, kjer lahko dva sedita in človek te vozi kamor pač želiš in to nekateri bosi tečejo in vlečejo po vročem asfaltu. Nastanila sem se v enem starem hostlu Red Army, kjer nas je polno popotnikov,je zelo poceni in čist. V sobi nas je 6 in skoraj vse delamo v misijonu Matere Tereze.

Tudi jaz sem danes šla prvič delat. Ne morem vam povedat kako to vse laufa. Tam so vedno sestre matere Tereze in vsak dan pridemo tudi volonterji iz celega sveta. V bolnici je okrog 100 ljudi, tistih najbolj revnih in najbolj ubogih. Tam kar začneš delat, prat perilo, posteljnino ali posodo, jih kopaš, umivaš masiraš. Danes je nedelja zato smo imeli mašo v angleščini, potem pa smo jih nahranili, očistili in se poslovili, saj smo danes tudi mi dobili kosilo, ker je nedelja.

Drage bralke.

Ko se boste zbudile, se zavedajte, da je današnji dan namenjen samo vam.

Vzemite si torej vsaj nekaj prečudovitih trenutkov in se spomnite vseh vaših navihanih iskric, ki ste jih od nekdaj želele uresničiti in vseh čudovitih darov, ki jih prinašate svetu.

Dragi fantje in možje, na nas pa je, da svojim ženam, dekletom, mamam in vsem predstavnicam nežnejšega spola, vsaj ta dan olajšamo nekatera njihova opravila in se tako zavemo njihove prave vrednosti. Prav je, da se jim zahvalimo tudi za vso njihovo ljubezen, prijaznost in veselje, ki ga brezpogojno delijo z nami.

Drage bralke, dovolite nam, da v imenu vseh fantov in mož, ki berejo te vrstice, izrečemo vse najboljše za 8 marec.

Uredništvo

Intuicija očala temna ti natakne,
neposredno pred spoznanjem pa ti jih odmakne.

Človek, ki doseže enotnost samega s seboj,
razmeroma z lahkoto bo dosegel vsak cilj svoj.

Pregovor, da "še slepa kokoš kdaj najde zrno",
pomeni, da slepota ni zanjo inhibicija,
ker nenehno jo v življenju vodi intuicija,
ki ji vid nadomesti in razsvetli noč črno.

Spoznanj nihče ne more ti posredovati -
z lastnimi izkušnjami le jih moreš zbrati!

Kadar in kjer srce lahko slavi vsak prebujajoči se dan - tisto postane dom. Kadar in kjer duh lahko najde hrano v drobnih trenutkih - tisto postane dom. Kadar in kjer um lahko izcedi smisel iz senc in iz svetlobe - tudi tisto postane dom.

...iz knjige Priscille Cogan "Stara pajkovka"

Ego nima lepega značaja,
in kadar je prevzeten, hudoben, prepirljiv,
pohlepen, nerazsoden, užaljen, porogljiv...
v resnici sebi samemu nagaja.

Kako egocentrika najprej spoznaš,
kako egocentika hitro zaznaš?
V pogovoru bo egocentrik ves čas
uporabljal besede: moj, mene, jaz...

Kdor svoj Ego v zvezde kuje,
ta je domišljav.
Kdor sam sebe zaničuje,
ta ne dela prav.

»Kam pa naj grem, če sem pa tu doma!?« odvrne na ženino godrnjanje v enem njunih prepirov.

»Saj si vedno zdoma, šele zvečer te vidimo… Ko si pa doma, mi niti ene stvari ne narediš prav. Na tebe se res ne morem zanašati…«

»Dlje se poznava, slabše je z nama. Vsak dan me napadaš. Vsaj en dan se skušaj obvladati. Otroka tudi nista slepa, čeprav ne vesta, zakaj vsi ti prepiri. Saj še sama ne veš, zakaj se toliko prepirava. Skoraj vsak dan prideš domov napeta in razdražena, jaz pa naj bi bil tvoja tarča. Saj ni čudno, da sem raje zdoma… Pa tako rad sem te imel, ko sem te spoznal in še sedaj te imam, ti pa mi groziš celo z ločitvijo. Včasih si tako neodrasla in svojeglava, da bi te raje nosil, kot pa poslušal. Veš, imaš srečo, da mi tvoje besede ne pridejo do živega, ker imam bolj kosmata ušesa… Ene grde ti še nisem rekel, ker sem se večkrat raje v jezik ugriznil. Zavoljo ljubega miru vse potrpim. Da ne boš mislila, da se smilim samemu sebi…

Komplimente in žalitve
jemlji kot besede plitve:
Prve te ne veselijo,
druge te ne žalostijo!

Zavist traja dlje, kakor sreča ljudi,
ki ti jim zavidaš vse lepe reči!

Če zavist in škodoželjnost bi lahko goreli,
s kurjavo več nobenih skrbi bi ne imeli!

Kadar nekdo kar naprej kaj zavida ti,
pomeni, da sam s sabo zadovoljen ni.

Kdor veseliti se ne zna uspeha tujega,
ne more veseliti se uspeha svojega.

Ni toliko pomembno, kaj zase pridobimo,
važno je le, v kakšnega človeka dozorimo.

Dragocenejša vrednota je trden, lep značaj,
kot pa oblast, denar, imetje, slava, položaj.
Bogastvo, ki je največ vredno, Modrost je Notranja -
kdor ji sledi in jo uboga, bogastva vsa ima!

Slabo mnenje je osnova za nespoštovanje,
je sebi, drugim notranje vrednosti jemanje.

Kadar drugim slepo se kdo podreja in uklanja,
to znak poškodovanega je samospoštovanja.

Če res želiš uspeti, se moraš spoštovati -
le tako še z drugimi boš znal sodelovati,
saj le to, kar v tebi je, iz sebe moreš dati!

Občutek krivde često se kot gugalnik zdi -
čeprav ves čas se giblje, na mestu le stoji.

Žalost često rada nas v depresijo pahne,
včasih pa z globoko modrostjo nas navdahne.

Hujši od dogajanja je stres od nemoči,
ko človek svoj nadzor nad življenjem izgubi.

Moč argumenta se nenehoma bori,
da bi je ne spodjedel argument moči.

Prave vrednote življenja najdemo takrat,
ko sledimo sebi - ne glede na rezultat!

Mavrica: sad združitve sonca in dežja.
Ker ne gre za nespodobno združitev jina in janga, pooseblja čisto mesenost Nebes in Zemlje.

Konfucij

Ko enkrat odhajajočega ni več, kako naj zapuščeni ostane?

Hong Ying – Umetnost ljubezni

Mini krilo nikdar ne bo prišlo iz mode,
ker nezrele fante privlači in gospode.

Zakaj obupne cunje mladina si izbira?
Ker avtoriteti staršev z njimi se upira.

Začetnik zadnjih "modnih krikov" često je nekdo,
ki mu je moda figo mar, pa oblači se slabo.

Zakaj tako pomembno je, ravnati se po modi?
Ker po obleki le dandanes se človeka sodi!

"Krilo ali hlače"? nadležno je vprašanje,
ko gre za službo ali za zaposlovanje.

Zakaj se moški v uniformah nam privlačni zdijo?
Ker uniforme sevajo moč, vpliv in energijo!

Nobeno iskustvo v ljubezni ne velja,
saj nove ljubezni preprečiti ne zna.

Pošteni moški ženske ljubijo,
nezvesti pa jih obožujejo.

Ženska ga ljubi z vsemi močmi,
moški jo ljubi, kot njemu se zdi.

Moški ljubosumen je na predhodnike,
ženske pa na tiste, ki bodo še prišle.

Poljub je včasih kot pomišljaj,
vprašaj, klicaj ali oklepaj.

Bolečino, ki ljubezen ti jo v srcu povzroči,
zdraviti zna le ljubezen, ki za prejšnjo se rodi.

Notranjega miru ne moremo doživeti, če se ne soočimo s svojim nemirom. Taktike premagovanja in boj proti nemiru povzročijo, da ga potisnemo še globlje v svojo podzavest, kjer pridobi na moči, ki je usmerjena proti nam samim.

Kot da bi obliž čez vnet tur kaj pomagal.

Le s prevzemanjem odgovornosti za svoje občutke in s pripravljenostjo občutiti ter razrešiti to od česar bežimo, lahko taransformiramo nemir in uporabimo energijo, ki je bila ujeta za našo rast, razvoj in regeneracijo.

Anita Kejžar Škulj
dipl. The School of Energy Healing