Pripovedovanje zgodb je razširjeno povsod po svetu in zgodbice so bistven del vsake kulture; pripovedovalec zgodb je obdarjen z dobrim spominom in ima občutek za povezovanje niti v celoto. Pripovedovanje zgodb je močno prisotno v Centralni Aziji, ki so jo do pred 100 let poseljevali nomadi. Ko je pleme sledilo svojim čredam čez gore in pustinje, so se lahko zanesli edino na govorjeno besedo.

Nomadske družbe so ekonomične v vseh pogledih njihove kulture, razen v pripovedništvu. Zgodbice so lahke, skrajšajo čas potovanja, nosijo zgodovino in so dediščina otrokom. Vrednost pripovedništva je izražena v zgodbici iz Kazakstana: Celi možgani: Bil je sedmi dan. Bog je končal z ustvarjanjem sveta, ko je spredvidel, da je pozabil človeku dati možgane. Zatorej je napolnil z možgani vrč, poklical angela in dejal: “Pojdi in daj človeškim bitjem njihove možgane!”

Angel je odletel na Zemljo in na njej našel več ljudi, kot je imel s sabo možganov. Zaradi tega je dal angel vsakemu človeku samo eno kapljo možganov iz vrča. Ko je Bog pogledal na svojo stvaritev je zagledal ljubosumje, lakoto, vojno in solze. “Človeška bitja imajo samo košček možganov,” je povedal. “Potrebujem nekoga, ki bi imel cele možgane, da bi jih razsvetlil.” Torej je Bog naredil še eno osebo in njeno lobanjo napolnil do vrha z možgani.

Te možgane je napolnil z zgodbicami, pesmimi in iskrivimi besedami. Pripovedovalca zgodb je poslal na Zemljo, da bi s pesmimi in zgodbami napolnil njihova nespametna srca. Centralna Azija je skladišče nekaterih najdaljših in dovršenih epov vsega sveta. Pripovedovalci izpolnjujejo duhovno vlogo za svoje pleme in zgodbe so bile pripovedovane, da so blagoslovili tabor; da so predali modrosti pesnikov in slavili praznike. Skozi izmišljene svetove nam zgodbe pripovedujejo na različnih nivojih.

Prav zgodbe, ki v Centralni Aziji niso nikoli izumrle, so bile tiste, ki so skupnosti obdržale skupaj. Pripovedovalec zgodb v Centralni Aziji je še naprej glas naroda – nekdo s celimi možgani. Zgodbica o celih možganih opisuje, kako zelo zgodbe potrebujemo, in da so zgodbe na nek način vpletene v naše možgane. Mi smo zgodbe. Pripovedovanje zgodb lahko proizvede pogum, upanje, mir in modrost. Lahko si predstavljamo, kakšne so bile stvari, in kar je še bolj pomembno, kakšne so lahko!

Vir: www.resurgence.org/