Večini ljudi je voda prijetna stvar. Ga ni otroka, ki bi se ne igral v vodi, ali vsaj ob vodi. Voda ima v sebi neko privlačnost. Tako veselo zna žuboreti, se lesketati. Je urna ali pa povsem umirjena. Čeprav se nekateri ljudje vode bojijo, predvsem zaradi dejstva, da ne znajo plavati, jo pa vendarle radi opazujejo s kopnega. Vsak rad gre na morje ali pa ob kakšna gorska jezera. Tam se sprostimo kar sami od sebe. Ga ni človeka, ki nebi občudoval slapove, majhne ali pa mogočne.

Voda je zares čudovita stvaritev. Skoraj povsod je navzoča, v najrazličnejših oblikah in podobah. Spraševal sem se, zakaj je nam ljudem voda tako privlačna. Enega od odgovorov sem našel v Svetem pismu. V evangeliju po Janezu, Jezus imenuje Svetega Duha "živa voda", ki teče v večno življenje. Sveti Duh je torej nekakšna "pravoda". Že v Genezisu je omenjeno, kako je božji Duh vel nad vodami.

V knjigi Razodetje, je še lepše opisana povezava med Duhom in vodo. V nebeškem Jeruzalemu, naj bi vsak, ki tja pride, dobil za nagrado, da lahko pije iz studenca žive vode. Vsak naj bi pil Duha in se z njim napolnjeval.

Ob koncu te knjige je Janez zapisal veličastno vizijo Boga. Videl je reko žive vode, svetlo kakor kristal, ki je izvirala od Boga Očeta in od Jezusa. Na obeh straneh te reke so bila drevesa življenja.

Voda, ki jo lahko vsak dan gledamo v naravi ali pa pri sebi doma, ima svoj skrivnosten pomen. Lahko opazujemo njeno lesketanje in dinamiko ali pa jo zajamemo in si pokrepčamo svoje telo.