Piše: Igor Kononenko

Attar iz Nishapurja, Farid od-Din Mohammad ebn Ebrahim (1142?-1220?) Perzijski sufijski pesnik, učitelj sufizma.

Rodil se je v Nishapurju v Perziji (danes Iran) kot sin uspešnega lekarnarja. Učil se je medicine, arabščine in teologije. V lekarni je pomagal očetu pripravljati zdravila in sprejemati paciente. Po očetovi smrti je nasledil lekarno. Nekega dne je vstopil na videz odbijajoč fakir, ki se je čudil obilju v trgovini. Attar mu je rekel, naj odide. Preden je odšel, mu je fakir dejal: »Ni mi težko oditi, saj imam samo razcapan plašč, toda ti, le kako boš ob vsem tem ti odšel?«

Attar je več dni razmišljal o fakirjevih besedah. Odločil se je zapreti trgovino. Pridružil se je Kubraviyyaškemu meniškemu redu in začel potovati. Potoval v Ray, Kufo, Meko, Damask, v Turkistan in v Indijo. Srečaval se je s sufijskimi mojstri in se od njih učil. Ko je začutil, da je našel, kar je iskal v potovanjih, se je vrnil v Nishapur in ponovno odprl svojo lekarno.

Začel je pisati sufijske zgodbe in pesmi ter širiti sufijsko misel. Imel je veliko učencev. Predvidel je mongolsko invazijo in je svoje učence razpustil in jih na ta način poslal na varno. Mongoli so ga ujeli. Po legendi je nekdo ponujal Mongolom odkupnino 1000 srebrnikov, pa jim je Attar svetoval, naj ga ne predajo za tako (nizko) ceno. Naslednjič je nekdo ponujal samo vrečo slame, pa jim je Attar rekel, naj ga predajo, saj ni vreden več kot vreča slame. Ker jih je osramotil, so mu razjarjeni Mongoli odsekali glavo.

Attar je avtor okoli sto knjig, od katerih se jih je okoli trideset ohranilo. Najbolj znane so Divine Book (Božanska knjiga), Parliament of the Birds (Pogovor ptic) in Book of Counsel (Knjiga nasvetov). Je eden največjih mojstrov klasične sufijske literature. Pri njem so mnogi sufiji iskali navdih, med njimi tudi Rumi. Šele v dvajsetem stoletju so bila Attarjeva dela prevedena v angleščino.

CITATI:

»Lahko porabim samo tisto, kar imam v denarnici.«

»Ob pogledu na bahavega bogataša je starka rekla: 'To je reven in ne bogat človek. Če mu Alah ne bi odrekel milosti, ali bi lahko bil tako samozagledan?' «

»On je lastnik vseh src, ki obstajajo. V srcu lahko vzpostaviš svojo vez z Bogom.«

»Ti bi rad z denarjem izbrisal moje ime s spiska dervišev?«

»Bodi pravi človek: uči se plemenitosti misli in akcije.«

»Jaz nimam nič in ne želim nič. Ti imaš mnogo, pa vseeno želiš še več.«

»Kako lahko Boga razumeš preko imen, ki si mu jih dal? Ker se ne moreš izraziti z besedami o bistvu Boga, je najbolje, da o Njem sploh ne govoriš.«

»Ko dejansko zaupaš nevidnemu svetu, ni prostora za nič drugega, niti za najmanjšo rezervo!«

»Tisto, kar izgleda nesmiselno, pa ni, je bolje kot neznanje človeka, ki misli, da je tisto nesmiselno.«

»Človek, izkoristi svoj čas. Preveri, če se zavedaš, koliko je vreden tvoj čas.«

»Pravi zaljubljenec bo našel luč samo, če bo kot sveča za gorivo porabil samega sebe.«

»Kateri stavek te, ko si nesrečen, naredi srečnega in ko si srečen, naredi nesrečnega?
Odgovor: 'Tudi to bo minilo.'«

»Rad bom prestal karkoli, samo da bi bil s Teboj, in rad bom izgubil vse, da lahko dobim vse.«

»Tvoje srce se neprestano navezuje, spet in spet, na objekte. Vedeti moraš, kako obdržati povezavo s svojim izvorom ...«

»Drži se svoje vere! Nihče ne more biti človek in oboževati idolov, enako kot vernik ne more slediti tuji veri.«

»Poglej sveže posekano vejo, polno sokov, srečno, ker še ne ve, da je odsekana. Zaenkrat še ne ve za škodo, ki jo je doletela, toda možno je, da bo, ko bo prišel čas, to izvedela. Do takrat se z njo ne moreš razumno pogovarjati. Ta ločenost, to neznanje, to je človekovo stanje.«

»Ti ne veš nič o sebi tukaj in v tem stanju. Si kot vosek v panju – kaj on ve o ognju in o topljenju voska? Šele ko doseže nivo voščene sveče in ko začne sevati svetlobo, šele takrat ve. Podobno boš tudi ti vedel, da dokler si bil živ, si bil dejansko mrtev in si samo mislil, da si živ.«

»Na videz nepomembne reakcije na določene situacije odkrivajo notranje sposobnosti ali njihovo odsotnost tistemu, ki zna narediti test.«

»Moral se boš odreči vsemu, kar se ti je zdelo dragoceno, in ne boš videl nič v vsem, kar poseduješ. Ko boš že prepričan, da ničesar ne poseduješ, se boš še vedno moral odvezati od vsega, kar obstaja.«

»Ko so vrata odprta in vstopiš, potem dogma, prepričanje in dvom prenehajo obstajati.«

»Prava ljubezen ne pozna kasnejših domislekov; z ljubeznijo dobro in slabo preneha obstajati.«

»Ko pride ljubezen, razmišljanje izgine.«

»Ko se ti skrivnost esence bitij razkrije, postane huda preizkušnja tega sveta zate cvetoči vrt ... V vsakem atomu boš videl celoto.«

»Potem ni ne hrepenenja po posedovanju ne želje po odkrivanju.«

»Čeprav se zdi, da vidiš veliko bitij, je v resnici eno samo – vsa tvorijo eno, ki je popolno v svoji enotnosti. To, kar vidiš kot enost, se ne razlikuje od tega, kar se zdi kot mnogoterost. In kot je Bitje, o katerem govorim, onstran enosti in mnogoterosti, tako preneha predstava o večnosti kot prej in potem, in ker sta ti dve večnosti izginili, preneha tudi govor o njih. Ko se vse vidno zreducira na nič, kaj sploh ostane za premišljevanje?«

»Tisti, ki je dosegel enost, pozabi vse in pozabi sebe. Če ga vprašate, če je ali ni, če ima ali nima občutka obstoja, če je na sredi ali na robu, če je umrljiv ali nesmrten, bo odgovoril z gotovostjo: 'Ne vem nič, ne razumem nič, ne zavedam se sebe. Sem zaljubljen, toda ne vem, v koga. Moje srce je hkrati polno in prazno ljubezni.'«

»Čisti objekt, spuščen v ocean, bo izgubil svoj specifičen obstoj in bo prispeval k oceanu in k njegovemu premikanju. Ob prenehanju ločenega obstoja ohrani svojo lepoto. Obstaja in ne-obstaja. Kako je to možno? Um si tega ne more predstavljati.«

Učitelji modrosti 45