Jehdi in Hassan sta bila trgovca in zelo dobra prijatelja. Jehdi je bil vesele narave in bolj lahko miseln, medtem ko je bil Hassan resen in previden. Vendar pa ju je združevala močna vez prijateljstva, zato jima je tudi posel cvetel, saj se nista nikoli prepirala.
Nekoč sta se napotila v mesto Touria. Prispela sta na obrobje gozda, kjer ju je veliko drevje, vlažne skale in hladna senca kar vabilo k zasluženemu počitku. Jehdi je zaspal v trenutku. Hassan je pogledal prijatelja, vzdihnil in si rekel: »V naravi je, pa spi tako mirno, kot bi bil v svoji lastni hiši. Jaz se bojim, da bi me kdo okradel. Čeprav tat mogoče ne bi odnesel veliko, sem raje previden.
Konec koncev, človek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi.« Tako je Hassan razmišljal o svojem strahu, ko je naenkrat opazil oso, ki je prilezla ven iz Jehdijeve leve nosnice. Osin skrivnostni ples ga je presenetil. Odletela je proti edinemu boru na skali, trikrat zakrožila in se vrnila k spečemu Jehdiju ter mu zlezla nazaj v nosnico. Ravno v tem trenutku se je Jehdi zbudil in v smehu rekel. »Hassan, ne boš mi verjel. Imel sem prečudovite sanje. Predstavljaj si bor, ki stoji na skali, ravno tako kot tale, ki ga vidiš.
Osa je brenčala okrog stebla in njena krilca so brnela, kot bi želela povedati – tukaj moraš kopati, tukaj moraš kopati. Začel sem kopati in našel velik vrč zlatih kovancev . Nikoli v življenju se nisem videl toliko denarja!« »To pa so resnično čudne sanje,« je odvrnil Hassan. »Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi kopal okoli tega bora tukaj.« »Ubogi prijatelj, kako si naiven. Sanj nikoli ne jemljem resno. Tukaj je tako zelo vroče, da bi bilo kopati pravo mučenje. Prosim, nadaljujva s potjo.« Vendar pa je Hassan vztrajal. »Jehdi, sanje kot so te, sigurno nekaj pomenijo.
Če ne boš ti kopal, bom pa jaz. Veš kaj sem ti predlagal? Prodaj mi svoje sanje.« Jehdi se je začel glasno smejati. »To je dober posel zame! Koliko mi ponujaš zanje?« »Rekel si, da tam leži velik kup zlata. Jaz sem tvoj prijatelj in te ne želim ogoljufati. Ti mi povej na koliko oceniš vrednost svojih sanj.« Po kratkem razgovoru, sta se dogovorila za 300 kovancev. »Še nikoli nisem sklenil takega posla. Toliko denarja za ničvredne sanje. Kako si lahkoveren, Hassan.
« Prijatelja sta se odpravila k boru, ki jima ga je v sanjah pokazala osa. Jehdi se je zabaval ob pogledu na Hassana, ki se je na moč potil in trudil z lopato. Kopal je toliko časa, dokler ni zaslišal topega zvoka, kot bi udaril ob nekaj trdega. Kako sta bila trgovca presenečena, ko sta odkrila lončen vrč, poln zlatih kovancev. Preden sta ga razbila, je Hassan ugledal napis blizu ročaja: »prvi od sedmih«.
»Prvi od sedmih. To pomeni, da je nekje zakopanih še šest takih vrčev,« je doumel Jehdi in žal mu je bilo, da je sklenil posel prehitro. Tokrat sta oba kopala in seveda našla se šest vrčev, do vrha napolnjenih s kovanci. Hassan je postavil veliko gostišče sredi mesta in ga poimenoval Poln vrč. Živel je kot bogat in zadovoljen mož vse do konca svojih dni.
Jehdi je prišel večkrat na obisk in pozdravil prijatelja z besedami: »Torej, Hassan, kako si? Prišel sem pogledat, kaj se je zgodilo z mojimi sanjami.« In prijatelja sta se v smehu potrepljala po hrbtu. Vendar pa se je vsakokrat Jehdi vrnil domov še bolj žalosten, saj je vedel, da ne more odkupiti svojih sanj. Stvari se ves čas izmenjujejo in prodajajo.
Vendar pa se določenim stvarem ne da odreči, ne da bi to imelo za posledico nepopravljivo izgubo za osebo, ki se stvari odreče. Naše sanje so naše stvari, tako osebne, tako drage nam, da morajo ostati žive, privite k srcu, kjer čakajo na boljše dni. Z njimi se ne bi smelo trgovati, saj nam dajejo življenje.
»Modrost je imeti tako velike sanje, da jih ne zgubiš z oči.«
Rabelais
Jehdi in Hassan sta bila trgovca in zelo dobra prijatelja. Jehdi je bil vesele narave in bolj lahko miseln, medtem ko je bil Hassan resen in previden. Vendar pa ju je združevala močna vez prijateljstva, zato jima je tudi posel cvetel, saj se nista nikoli prepirala. 
