Lea, Nuška, hierhod

Večkrat se mi je pripetilo, da sem bil na kakšnem kraju v naši prelepi Sloveniji, ki je pustil v meni večni pečat in se z veseljem vedno vračam tja... Dva kraja še posebno odmevata v meni. To sta Izvir Kamniške Bistrice in slap Palenk v Logarski dolini...

Vedno občutim nekaj večjega, nekaj nevidnega, ko sem na teh dveh krajih. Nekakšno energijo, ki me prevzame, ko sem tam in se prepustim vsem čarom, ki jih ta kraja imata. In vendar drugi, če so z menoj, Tega ponavadi ne občutijo in rečejo: "Lepo je... Greva zdaj?" In potem jim rečem :"Gledaš, ampak ne vidiš"

Če bi gledali s srcem bi videli, kar vidim jaz, bi občutili pristnost in prisotnost teh krajev, bi videli z dušo in ne z očmi, bi videli tudi tisto, kar je očem prikrito...

...A se vidi v valovanju drevesa, v potovanju kapljice v zraku, v tišini sredi gozda, v mogočnosti skale, oživljene v barvi narave... porasle z zelenim mahom, v žuborenju potoka, v bistrosti vode, v odsevu sonca v vodi, v govorici drevesnih krošenj v vetru, v petju ptic, v vonju podrasti, v letnicah v deblu podrtega drevesa, v sončnih žarkih, ki izrazito prebadajo drevesne krošnje in rišejo črte na poti do mahovne podlage, v miniaturnih drevescih določene vrste mahov, ki oblikujejo majhne tropske otočke v morju navadnega maha... Če pravilno pogledaš, če pogledaš s srcem vidiš in izkusiš naravo na čisto drugačen način. Začutiš, vidiš jo z dušo... Meni se vedno zazdi, da sem v sanjah in prav nerad se iz teh sanj prebudim, ker je tako lepo...

...Zato tudi pravim:
"Kdor gleda s srcem...
...vidi z dušo!"

Vmes je polno ... ... pikic, ki ponazarjajo da je vmes toliko skritega, da ni več le malo besed, ampak je vmes celoten roman življenja, če si le vzameš čas in prebereš med vrsticami vse kar je tam skritega...

Lep pozdrav vsem, Weirdness

---
You don't know me, you don't know me at all...

[ Odgovori na to | # ]