Kot ovelo sem cvetje v pozni jeseni,
njeno srce zame nikakor se ne zmeni ...
Neprestano, vsak dan srce mi lomi,
dokler dokončno me ne sesuje - zlomi.
Je kot boginja iz edenskega vrta - raja.
Ali je le Hudič, ki me vznemirja, mi nagaja?
V nočeh točil za njo bridke bom solze,
dokler apatija, agonija me ne ubije - 'zmolze ...
Ni je stvari na tem svetu, ki bolj bi jo ljubil,
za njo tudi umrem, sem se zaobljubil ...
Toda ona lahko dobi kateregakoli človeka!!!
Jaz pa uboga, nepoznana duša sem neka ...

Sem slišal najlepši izvablja zvok se iz črev,
glas strun iz harfe ki zveni tako očarljivo,
skozi tisočletja od rojstva glasbila,
se ni prav veliko spremenila.

Menda za loparje tenisa se še uporablja,
na posebnosti pri tem ne pozablja,
strokovno obdela nanj napne,
žogice odbija, in še on še.

Poslušam zven harfe, melodijo vabljivo,
iz strun privabi glasbo očarljivo,
ne moti me kako je narejena,
v sozvočju usklajena.

Popotnik beži pred vročino.
Kam bi se skril na skalnem obrežju?
Osamljen borovec,
ki raste iz skale
ga sprejme v svoj objem.
Nešteto iglic, nešteto senc
v krošnji borovca.
V zelenilo odet mir.
V zelenilo odeta svetloba.
Vibrira jasnino, iskriv pogum.
Prežene oblake nejasnosti.
Daruje svoj mir in svetlobo.
Neznosna vročina v njej popusti.
Popotnik zadiha in se sprosti.
Spoznanje,
da en sam borovec ne daje le ene sence.
Nešteto iglic, nešteto senc
je v krošnji borovca.

So ljudje ki šalo že v kali zatrejo,
svoje pomembnosti ne prezrejo,
kadar šale niso jim po meri všeč
čutijo se da so povsem na tleh.

Le kaj je nekomu da jih smeši,
še golobi smejejo se gor na strehi,
ljudje nanj kažejo kar s prsti,
že v trgovini ko čakajo v vrsti.

Odpri oči se že dani,
dan se prebuja ne zamuja,
meglice izginjajo sonce odgrinjajo,
nas že pozdravlja, dnevu nazdravlja,
so topli žarki vsem nam kot dar.

Rose posrkalo bo v sebe, nas ogrelo,
vse se prebudilo bo dan začelo,
še pajku ki v kotu mrežo spleta,
čebeli ki kroži okoli cveta,
že metulj naokoli leta.

Prihaja dan, se bosta poročila,
zvestobo si večno obljubila,
prstan zlat na ta dan v spomin,
naj ju vodi sreča z njim.

A pot v prihodnost ni vselej znana,
le z bleščicami samo postlana,
ovire so nevidne nepričakovane,
le z ljubeznijo bodo vse pregnane.

Mi rekel je nekdo, le kaj je mislil s tem,
naj bi spremenil si ime po godu ljudem,
menda so naveličali se že pisarij pesmi,
pa saj ljudje tokrat resnično niste resni.

Ime moje je meni bilo ob rojstvu dano,
na moji poti je z mozaikom tlakovano,
če vse na njej se ne blešči vsem ugaja,
stopal po njej bom čeprav tja do kraja…

Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
iz njih izvablja prelestne speve.
Nanje igrajo Svetloba, Noč,
Jutro, podobe Narave.
Nanje igrajo Radost in Solze,
v njih poje pesmi Življenje.
Rojenice so me obdarile s to harfo.
Ko sem vdihnila svoje Življenje,
sva se združili v Enost.
Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
milina se zliva v verze.
Objemajo reke, gozdove,
travnike, polja,
vršace, globine morja.

Nemi kriki razsvetljenega nočnega neba.
Ožigosani beli oblaki v smrtni tišini.
Prve težke kaplje dežja
prihajajočega vodnega razdejanja.
Svinčen zvok oglušujočega groma, brez strel,
prodre kot puščica skozi telo.
Teža na prsih ne popusti še dolgo v noč,
ustnice mrmrajo molitev k materi Zemlji,
ko me sen končno odreši nočne more.
A le za to noč.

Polje zavesti sije v jasnini,
Moč ga napaja in hrani.
Moč,
ki izvira v mojem tolmunu.
Moč,
ki mi je bila dana,
da jo uporabljam zase.
Svoj tolmun polnim zase
z radostmi,
s srečo,
z blagostanjem,
ki me podpirajo v mojih zavestnih izbirah.
Moja Moč je neskončna.
Je pozitivna
in darežljiva do mene.
Moč me napaja in hrani.
Polje zavesti sije v jasnini.

Le kdo bi v srcu ne nosil Planice,
kjer fantje naši letijo kakor ptice,
poletijo, so trenutki da dih zastane,
da le srečno polete, vsak na dnu pristane

Se najprej zagnali so po zaletišču
s smučini po ledeni pisti, kot letališču,
nato se dvignili poleteli kot ptica,
visoko, daleč, to naša je Planica.

Objela me je Nežnost.
Kot mehka, puhasta odeja me je zavila vase.
Diši po svežem in je vseh barv.
Danes mi to prija.
Poje mi prijazne melodije,
kuha mi slastne obroke,
razvaja me v mehurčkasti kopeli,
boža me s peresno lahkotnostjo,
objema me v varnem naročju.
Lepo mi je z njo.
Danes mi to prija.
Objela me je Nežnost.

Nevihtni oblaki so prekrili modrino neba.
V zrak so švignile ognjene strele.
Grom je razparal tišino
in sivo obleko na nebu.
Njihova teža je kondenzirala
v biserne deževne kapljice.
Zlate niti sonca
so stkale mavrično paleto
in jo raztegnile čez nebo
v barvit slavolok.
Popile so vso sivino
in jo prelile v barvitost.
Obarvale so se v nasmeh
in z njim ozaljšale jasnino.
Nasmeh je zasijal
na sončni poti.

Povodenj je odnesla staro pot
in spremenila pokrajino.
Preteklost je zagrnjena
s plaščem minulosti.
Poplavljena zemlja je nahranjena
z rečnim muljem.
Njena živost zdaj vibrira drugače.
Vase usmerja novo energijo.
Vase usmerja svojo pozornost.
Hrani sedanjost
in ne spominov.
Preteklost je zagrnjena
s plaščem minulosti.
Povodenj je odnesla staro pot
in spremenila pokrajino.

Vedno se je hvalil,
vse druge v nič dajal,
se sprenevedal in bahal.

Imel je hišo, menda je grad,
v gostilno je zahajal rad,
tam ga poznal že vsak.

Pri kartah goljufal, dobil,
tam se je denarcem veselil,
a nek večer po puklu jih dobil…

Ne očeta, matere zamenjat ni mogoče,
naj se razmišlja vsak kolikor le hoče,
ko dete ob materi ki otroka hrani,
da ob tem oče ne čuti se v osami.

Že besed prvih, korakov otroka,
kjer ljubezen povezuje starše ne le poroka,
bo dan otroku naj svetlejši dar.

Med starim in novim je most.
Zdaj veš, kam greš.
Zdaj veš kje si.
Pluj s tokom.
Med starim in novim je most.
Zdaj veš, kje si.
Zdaj veš, kam greš.
To je zdaj najbolj pomembno.
Zdaj veš, kje si,
zdaj veš, kam greš.
Nič ne pritiskaj,
pluj s tokom.

Pred novo spremembo
je nastala gneča.
Odmik
ustvarja prostor,
odmik vnaša jasno zaznavo in red.
Odmik
omogoči pretočnost.
V njem spregovori jasnina,
v njem zablesti svetloba,
v njem zazorijo prave odločitve,
v njem zadiha Življenje,
v njem vznikne nova moč za premik.

Napiši pesem kjer zmagovala bi ljubezen,
da vedno sonce bi nam sijalo,
srce v sreči se smejalo.

Že, že, vendar nam sonce vse bi izsušilo,
še solze sreče, potok bi usahnil,
poslednji človek bi izdahnil.

Morda napisal bi, ljudem dogaja se krivica,
to že čivka sraka, vsaka ptica,
prišepetava mi prepelica.

Vedno več jih je bilo, še so prihajali.
Prišel je govorec z varnostniki
»Ne vem kaj bi radi, vse je po črki zakona.
Nihče ni ničesar ukradel vse je zasluženo.
Če je bilo pred leti imeti greh denar, danes ni.
Tudi veliko, a zakonito pridobljeno.
Zakone ste postavljali vi po volitvah,
vaši izvoljeni predstavniki,
V tem ni nič spornega«

Najprej je bil nič, napolnjen s praznino.
V njem so vzniknile želje in iskale pot uresničitve.
Spletle so zemljevid z nitmi svetlobe
in mi pokazale pokrajino prihodnosti.
Rojevam jo v prostor in čas.
Rojevam v svojo realnost.
Z mislimi, z besedami in z dejanji.
Rojevam jo v svojo realnost.
Nova rast klije,
pridobiva moč, raste,
postaja vse bujnejša tukaj in zdaj.
Jaz sem njena oskrbnica.

Kaj lepšega v življenju,
ko ljubezen se ponuja,
pomlad, maj že vse cveti,
ljubezen krila nam nadene, poleti.

Ni važno koliko šteješ pomladi, let,
ljubezen najlepši je življenja cvet.
in češnjev cvet dehteč je ves mamljiv,
kakor metulj v letu nedosegljiv.

Štajerski griči so oživeli,
možje, žene , mladina ga obrezujejo,
čistijo, da bo trsje bogato obrodilo,
sladko vince se točilo,
iz dolenski gričev pesem odmeva,
vse je veselo, tudi tam se prepeva.

tam na primorskem še burja nagaja,
ne more pregnati ob delu je zgaga,
a vinogradnik z druščino trse ureja,
ko v Prekmurju na deželi brajde krasijo,
domove in griče, se vse veselijo,
saj v jesen bogato rodijo.