Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
iz njih izvablja prelestne speve.
Nanje igrajo Svetloba, Noč,
Jutro, podobe Narave.
Nanje igrajo Radost in Solze,
v njih poje pesmi Življenje.
Rojenice so me obdarile s to harfo.
Ko sem vdihnila svoje Življenje,
sva se združili v Enost.
Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
milina se zliva v verze.
Objemajo reke, gozdove,
travnike, polja,
vršace, globine morja.
Letijo na krilih metuljev,
od sončnih vzhodov,
po mavrici dni.
Potapljajo se za obzorje,
ko večerni mrak popije sončne niti,
utripajo v spokojnosti mraka,
božajo lunino srebrnino
in tipajo jutra, ko se dani.
Razkrivajo mi prelestnost Življenja,
ki poje o sebi,
o tem, da živi.
Vilinski nasmeh strun moje harfe
ga boža, ga ljubi in ga časti.
Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
