Nekaj čiste radosti
je naoljilo kolesje,
mehanizma Stvarstva.

Počutim se dobro
in to je,
kar šteje,
po čemer merim
svoj uspeh.
Počutim se dobro,
čim večkrat, čim bolj,
za to mi zadoščajo
prave miselne strune.
V sebi jih uglašujem
na frekvenco radosti.
Čisti toni,
svetla sreča,
spevnost blagostanja.

Moj tiger ne spi,
zvesto varuje mene in moje ozemlje.
Plenilce zavoha na daleč,
ne spušča jih blizu.

Ostri čekani, orjaška čeljust,
nabrušeni kremplji,
orjaško in gibčno,
sloko, ponosno,
vzdržljivo in zvesto
varuje moje ozemlje.

Objemaj svojo željo nežno.
Razpri zakrčene prste,
ki se je grabeče oklepajo.
Spusti privzdignjen kazalec.
Otresi iz nje preoblečeno zahtevo,
sleči ji beraške cunje,
izmij iz nje prikrito pričakovanje
dolžništva izpolnitve,
otresi jo pritiska nuje.

Objemaj svojo željo nežno.
Posej njena semena z nežnostjo
in se tu in tam vračaj k njej,
s čisto radostjo,
da poskrbiš zanjo.
Ti zanjo, ne ona zate.
Poklanjaj ji svojo pozornost.
Opazuj jo,
zalij jo,
razrahljaj ji plodno zemljo,
občuti jo in se veseli.

Dočakali smo belino,
na Božično jutro ivje,
povsod naokoli svežino,
hladnega jutra leden okras.

Drevje preoblečeno v belo,
tanko pregrinjalo v belem,
a sonce jim jo odvzelo,
visoko v nebo poletelo.

jutro ponovno odene v belo ogrinjalo.
ki kot snežinka zjutraj očara,
privlači pogled,se soncu lesketa,
v hladen lep zimski čas se smehlja

odsev

Takrat na obrobju gora,
gmota snega je zagrmela.
Smrtonosno pesem je zapela,
Planince prekrila s seboj vzela.

Vse je utihnilo od daleč kriki,
V vsej nemoči človeka,
Življenja vzela gora speča

Zbogom planine,
Zbogom ve snežne gore,
žalost mi moči lica,
ko se od vas trga srce.

Polona 61

Ponovno naša družina praznuje,
smrečico Božično vse občuduje,
jo spodaj tam jaslice krasijo,
zavest in vero v nas budijo.

Stotero lučk na smrečici miglja,
pod njo darilca so vabljiva,
jaslice skrivnostno sporočilo,
Božje dete se nam rodilo.

Se dan državnosti praznuje,
Slovenski narod državo dobil,
Ko nam plebiscit se je zgodil.

Skozi oblake zvezda pluje,
Kot po morju išče pot,
Se svetlika spet izginja,
Na otroštvo me spominja.

Takrat ko prvič kresnice sem ugledal,
Sem na noč pesem si prepeval,
Pihal v regrat, je naokoli poletelo,
Kot čudež je zgodil se mi zdelo.

Kapitan krmilo suče.
Noč je jasna,
ladja pluje,
po nevihti pluje varno v svoj pristan.

Zdrsne v objem zaliva,
vrže sidro,
zdaj počiva.

Zimska pravljica,
v njej manjka še kanček beline.
Pričaram si jo,
naslikam si bolj bel večer.

Odprem belo knjigo pravljic.
Belo poleno tli v kaminu.
Bel prt na mizi,
bel list prihodnosti,
bel vonj posteljnine.

V jaslice je zlezel pretepaški razgrajač.
Črni Peter v družini.
Vsi se ga sramujejo.
Pred svetom ga skrivajo.

Za sabo nima častne preteklosti.
V sebi nosi korenino zla,
ki se hrani s strupom
zanemarjene bolečine.
Bila je spregledana,
najprej neopažena,
potlej zamolčana rana,
polna srama, jeze, gnusa.
Zapuščena, brez ljubeče nege
je kalila zlo, trpljenje
in povzročala težave.

Stik z zemljo,
Žarek sonca na koži,
Nežno dotikanje trave,
Vonj, ki napolni ti pljuča,
Sreča ki ne pojenja nikoli,
Čudež narave, ki te ne ustavi,
Utrip srca se ti na dušo nasloni,
Ko zaslišiš zvok potoka,
Glasba sveta, ki se naseli vate,
In vsa ta čarobnost,
Ki dušo prepoji,
Do te mere,
Da pozabiš na vse,
Vse izgine,
Tudi bolečina,
Nič ne ostane,
Kar nam dušo tare,
Vse izbriše,
Sledi zabriše,
In lahko začnemo znova.

Je v nebo švignila svetloba,
po nebesnem svodu z roba,
naznanja Odrešitelj se rodil,
zdaj svet Božje dete je dobil…

Zapeli so zvonovi, zven odmeva,
Sveto dete se v jaslih rojeva,
V cerkvi pesem se oglasila,
Marija nam Jezusa je rodila.

Sloveniji pesem zdaj pojem,
gozdovom in tratam v dolinah,
ljudem tamkaj ob Muri in Dravi,
ob Soči, Krki deroči spet sanjavi.

Kjer Triglav krasi mi domovino,
zahodno morje ponuja svežino,
žetev obilna na poljih in ravnicah,
pesem najslajša ob naših je pticah.

Samo tišina….
...le tišina…
v tišini utone bolečina…
Radost, veselje,
sreča, smeh…
Kričanje, zloba, jok in gnev…
...v tišini vse izgubi odmev…

…se ustavim, utišam… obnemim…
…tišine ni… ona – privid…

…vse… - je življenja tok…
…življenja tih in nežen zvok…

Vedrina teče v vedra
in se steka čeznje,
pretaka živost
jasne volje,
buči v slapovih čez skalovje,
skače v potokih,
pluje v rekah,
plimuje v neskončnih morjih.

Ima spočit, smejoč se obraz,
odprte dlani in poskočen korak.
Med nebom in zemljo
je gibka, pojoča,
igriva, marljiva,
včasih navihana,
včasih iskriva.

V mojih jaslicah
je moja notranja družina.
Negujem jo
in jo ljubeče hranim.
Ščitim jo,
varujem jo in ljubim jo.
Jaz sem njen dom
in njen skrbnik.

Domače ognjišče
nas greje,
oživlja spravljivo, mirno,
složno, pogumno,
verujoče in tolažeče,
oživlja hranljivo, čutno,
sočutno in vdano,
oživlja radostno in zadovoljno.

Oprijem.
Naslednja oporna točka.
Tipam v steni,
raziskujem.

Tipam trdnost in pokončnost,
čutim, da sem ji predana.
Čez njen hrbet plezam kvišku.
Nosi me, podpira me.

Potop v globine,
puhasti mehurčki,
bogastvo penine.
Šum vode,
kot v maternici.

Potop v globine.
Očiščenje,
mehko, samodejno,
varno, plavajoče,
toplo in olajšujoče.
Dihanje tišine.

Publika je bila željna predstave.

Vrv so mu napeli visoko,
globina pod njo je bila neskončna.
Ni stopil nanjo.
Vrv so spustili nižje,
pod njo je še vedno zeval prepad.
Ni stopil nanjo.
Vrv so spustili še nižje,
ni stopil nanjo.

Darilo Boga zame.
Globoko zaupanje vase
in v Stvarnika.
Stik s korenino,
ki iz globin Stvarstva
vame pulzira življenjsko silo.

Darilo Boga zame.
Bogato, razkošno.
Življenje s popolno opremo
za vse, kar potrebujem.
Razkriva se sproti.
Ustvarja se sproti,
skozme in v Stvarstvu.

Gibko in prožno,
lahkotno, po ritmu
se sučejo plesni koraki.

V njih valovim,
kot skodrana reka.
Skladno z napevom
in samodejno,
tekoče, z občutkom
užitka premika.

Začel bom z avtomobilom,
Odstranil vse usnjene sedeže
jih nadomestil umetnim usnjem ,
Prav tako bom menjal obutev,
pozabil na naravno usnje.

Zdaj razmišljam o jedači,
jedeh ki jih bom izločil,
jedilnik bom spremenil,
izločil meso in še nekaj živil.

Nekateri so trdili, da je le smetar,
je pobiral smeti nam malo mar,
kdo smeti, še vedno je vprašanje,
da vedno čisto bo so le sanje…

Je vrgel smeti, z avtom se odpeljal,
s smetmi cesto povsod nastlal,
spet drugi se s kolesom pelje,
pločevinko odvrže, je ne odpelje.

Najmanj kriv je ščetinar, kuža vaš,
za WC prositi ne zna na glas,
le dišeči kupčki ostajajo za njim,
ko nanj stopiš misliš, da boš hin.