V jaslice je zlezel pretepaški razgrajač.
Črni Peter v družini.
Vsi se ga sramujejo.
Pred svetom ga skrivajo.

Za sabo nima častne preteklosti.
V sebi nosi korenino zla,
ki se hrani s strupom
zanemarjene bolečine.
Bila je spregledana,
najprej neopažena,
potlej zamolčana rana,
polna srama, jeze, gnusa.
Zapuščena, brez ljubeče nege
je kalila zlo, trpljenje
in povzročala težave.

A nikoli ni prepozno.
Vzamem k sebi črno dete
in pripravim nežne maže
za raztrgano srce.
Traja svoj čas,
da me sprejme,
ne zaupa, sika, pika.
Sčasoma prisluhne
bitju materinskega srca.
Tu in tam popušča,
sčasoma se vda.
Zleze k meni, v naročje
in izliva bolečino.
Jočem, mu prikličem solze,
z njmi ves pelin grenčin,
porojenih iz zamere,
breme srama, jeze, gnusa
se odlušči in odpade.
Gnoj izteka,
res smrdi,
rana diha, se solzi,
le ljubezen jo celi.

V jaslice je zlezel pretepaški razgrajač.
Črni Peter v družini,
vsak ga ima, vsaj enega.
Sprejmi ga, ne skrivaj ga.
Ljubi ga, neguj ga,
mazili mu rane,
dajaj mu častne vzglede,
toplo družino
in svoje zdravo vodstvo.
Potrudi se z njim in zanj
in mu povej, da je vreden.
Opazi njegov zdrav trud,
zalivaj kali njegove dobrote,
pohvali ga za vse uspehe.

Rane povzročene v odsotnosti ljubezni,
pozdravi le prisotnost ljubezni.
Tako iz kali zrastejo drevesa
in iz ljudi Ljudje.