Zimska pravljica,
v njej manjka še kanček beline.
Pričaram si jo,
naslikam si bolj bel večer.
Odprem belo knjigo pravljic.
Belo poleno tli v kaminu.
Bel prt na mizi,
bel list prihodnosti,
bel vonj posteljnine.
Pripelje se bela kočija,
me vabi, da vstopim.
Obljublja mi belo deželo.
Instinkt me posvari,
obljublja preveč.
Ne, ne grem tja,
tu sem doma
in kanček beline zadošča
v barviti paleti življenja.
To tke moja Duša,
svobodno in živo,
radostno, igrivo
in neukrotljivo.
Kočija odpleše in z njo preizkušnja.
Zaprem knjigo pravljic,
bilo je dovolj.
Življenje, kot je,
je to, kar je živo.
Zimska pravljica,
