Objeti sebe
... tebe ...
... ves svet ...

Potopiti se v objem
in se tiho
prepustiti toploti
in milini stika

Pustiti energiji
da stopi oklep okrog srca
da popustijo jezovi
in se vsujejo kaplje radosti
v tvoje srce

Dopustiti
... si to razkošje ...

In vendar sem tu,
Vsak gib določa moje življenje,
In vendar ne vem
Od kod prihajam in kdo sploh sem,
Mar poznaš me ti, ki meni si večna uganka?
In… mar jaz tebe poznam, ko še zase
Ne vem kdo sem?

Ničesar naj se ne dotaknem,
Ničesar naj ne spremenim,
Vse je že tako kot mora biti,
Vse je luč,
Lahko pa sam sebi tema postanem
Če vzamem nama tisto kar
Narisala je narava…

Sneg.
Zamete veter seje.
Bleščave sonca.
Dih ledu,
v kristalih breg.

Sledi,
ki vodijo v belino
gredo pred mano
v brezčasje.
Sneži...

Solsticijev obrat.
Še bo veter,
sneg, kristali,
dih ledu.

Daleč si, pomlad.

Branko Zupanc

Ti si tisto dekle
s sončkom v očeh,
ki začara me,
ko pošlje mi nasmeh..

Ti si tisto dekle,
ki poljublja me,
kot še nobena ne
in to predobro ve..

In ko objemaš me,
da zagoriva midva,
se obema začne
potovanje do neba..,

Ko zaprem oči,
si ob meni ti,
tvoja vroča dlan
je kot sončen dan.

K tebi stisnem se,
ti poljubiš me
in želim le to,
da ti je lepo.

Spet odprem oči,
vidim, da te ni,
sama v noč strmim,
tvoj objem želim.

Nocoj sem se potopila
v drugi svet.
Bilo je vesolje
med drevoredi
in cvetočimi alejami.
Srečala sem Stvarnika
in govorila z njim.

Nisem bila sama.
S seboj sem imela
dva otroka.
Eden je bil Nube,
drugi je bil belec.

Stvarnika sem vprašala
kako se je mogel
tako zmotiti,
da je razdelil svet
na črne in bele
kontinente
in črne in bele
otroke.

Vilja.
Večer pred praznikom,
iskanje v lepem

in obilje
dobrih misli.
Čas razglednic
in čestitik.

Od tu in tam pozdravi,
želje, rok toplih stisk.

Božična vilja
v soju trepetajočih sveč.
Toplina znotraj
a zunaj polna ivja.

Čas tihih, drobnih sreč...

Branko Zupanc

Iz Gore bleščeče
čez sanjske gozdove,
vetrc šumeče
v tople domove..

Čez poljane zorane,
s poljubi obdane,
da seme vznikne,
spomladi se zgane..

Čez zelene preproge
potuje s pogledom,
čez travnike, hoste..,
red v sožitju z neredom..

Poljublja plaže peščene
in modre valove,
doline zelene
in rajske vrtove,

Nogi, ki ne najdeta počitka,
stojita na sredi sveta
v prostoru zevajoče praznine,
v prastanju, kjer je začenjal
nastajati prasvet,
iz katerega se nogi premakneta
in morda najdeta tla,
koder bo shodil duh
z novo iznajdbo namesto denarja.
Morda postane prijazno vezenje
z zlatimi nitmi mišljenja,
plavajočega v vrvežu plesa,
sposobnega se še naprej premikati
v prostor brezprizivne samovladnosti,
iz katerega se bo človek dvignil
v sinje eterske višine,
z akvarelno barvitostjo nasmeha,
ki postane samo ljubezen,
tista neskončna mnogoterost
razsvetljenega jaza,
tisto spleteno človeško čustvo,
brez zob, ki jim pravimo denar.

Tiho večerno nebo
svoje sanje odpira,
vsaka zvezda svoj snop svetlobe
čarobno v noč razprostira...

So bele poljane, luna v njih seva,
daljnih lučk čuti se valovanje,
ko sneg se udira in ko je človek sam s sabo,
priplava v misli tvojih rok ljubkovanje...

In toplo je v trenutku in več človek ni sam,
izgine tema in mraz in tišina,
glasba v srcu igra, ogenj sreče zasveti,
kjerkoli si, tu je tvoja bližina...

Vem, da pride trenutek,
ko bova ustavila čas.
Vem, saj mi pravi občutek.

Angeli bodo peli, igrali,
najin trenutek praznovali,
ko bova se videla in objela,
ko bova drug drugega ob sebi imela.

Trenutek prišel bo in angeli z njim,
ostal bo za vedno najlepši spomin.
Koliko časa sva si le želela,
ta trenutek sedaj, ko sva se objela.

Zunaj dežuje,
skoraj sneži že,
v toplem prostoru za mizo sedim.
Ogrinja kot plašč me
občutek topline,
nežne miline,
simfonije sveta.

Pogled se razblini,
realnosti ni več,
le tiktakanje ure sliši se še,
ritem pravilen,
zvok v zraku stabilen,
kakor ubranega orkestra tolkal.

In če za trenutek
stopiš v tišino,
čutiš, kako ti minute teko,
z vsako minuto
pa raste občutek,
kakor da ni jih
in več jih ne bo.

Se včasih mi zazdi,
ko Te pogledam v oči,
da bistri potok žubori
in deviško čisto stoka,
kot da v njemu se umiva
sama Božja roka..

Se včasih mi zgodi,
ko pobožam Ti lase,
da slišim veter
prihrumeti iz gora,
kot bi bil od nekdaj
v njih doma..

Se včasih mi zgodi,
da vidim Te kot brezo,
vitko in visoko,
sredi jase,
s koreninami globoko,

Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprovnico, sopela je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.

Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.
Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.

Vedno bolj bledi pot, po kateri sem hodila,
in odpira širino zaupanju jutrišnjega dne.
Vedno bolj izginja bolečina, ki sem jo ljubila,
saj nisem vedela, da ji je tako ime.

Mislila sem, da je ljubezen bolečina,
ko ljubimo nekoga strastno, ko trpimo,
ko si ga noro in samo za sebe želimo.
Taka ljubezen, ko mine - zbledi iz spomina.

Ljubezen, ki razume in dobro za vse želi,
ko v srcu ne čutiš, da te boli,
ko si osebe strastno in le zase ne lasti,
Taka ljubezen ne mine in iz spomina- ne zbledi.

Nebeška, so odprta vrata,
in vsako truplo, skoznje pride.
v belo, vsako posebej, prvi angel jih ovije.

Za vrati dolg hodnik se vije,
z rumeno je prepleskan ves,
strop na dnu in dno na vrh, in zrak vmes.

Stopa vrsta belih trupel po hodniku,
nekje na drugi strani zelena luč utripa,
s trupel prah dela se usipa.

Duše vse na Zemlji so ostale,
kolona trupel vseh naprej se pomika,
a trupla niso vsa enako velika.

Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.
Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.
Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.
Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.

Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.

Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.

Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.

Ko mi božaš puh,
si premaknil glasbilo
k ustnicam in zaigral
v zlatih zvokih
kožo mojega telesa.

Mojo skrivno misel
pesniš, piješ mi srce,
v zbor glasov so se prelile
barve, ki svetlo rdeče lesketajo
in razvnemajo drhtenje kože.

Z zelenim plaščem
si ogrnil puh telesa,
moje rože na platno
si naslikal kože puh
in me položil v saten
tvoje roke kakor sen.

Tebi najlepše pesmi sem pisal
Najlepše rime zate sem hranil
Tisoč poljubov sem zate narisal
Žarela si v jutru, ko dan se je danil..

Tebi natrgal najlepše sem cvetje
Pred slabim sem vedno Te branil
Pri meni iskala si vedno zavetje
Nikoli, z ničemer nisem Te ranil...

Tebe sem nosil, da padla ne bi
Tebi želel sem še več kot sem sebi
Še višje, še lepše, še bolje
A vem, da nimaš za naju več volje..

dani se...
megla se dviga s preoranih polj,
zbujam se v tvojem objemu,
nemo mi s prsti drsiš po temenu,
v tebi, ob tebi sem bolj in bolj..

počasi se ptice v krošnjah budijo,
toplina telesa me celo prevzema,
privijem se k tebi v globino objema,
te pijem in srkam..
v slast je obema...

medeni nektar z najinih poljan
sva za dobro jutro si nalila,
čaši dve do roba polni,
na dušek sva izpila...

Ta pesem, je zate!
Ki vse vidiš črno!
Ta pesem misli samo nate,
da ti pošlje svetlobo in zbriše vse temno.

Ta pesem, je samo sonce !
Samo zate sije, z neba..
Sije sem, gre desno in gre tja..
Pride k tebi, meni in gre na vse konce.

Ta pesem, je zate narejena,
kakor topla jopa, iz besed je spletena.
Da segreje, ko te hlad preveva,
da jo slišiš, ko v tišini ti prepeva.

Dihajte zrak,
ki prihaja ves objokan
v vaše prsi!
Ves pomečkan
in polomljenih kril
vonja brloge,
v katerih živijo
onesnaževalci
na robu zrna pšenice,
na obrobju
majhne zelenice vesolja
nekega muhastega odseva,
ki je prodrl skozi veje,
medtem ko človek poskuša,
če bo veja vzdržala,
ko se bo z vrvjo
obesil na njej
in zabingljal v vetru.
Uspešno!