Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 19. december 2005 @ 22:45 CET
Uporabnik: amaranth
In vendar sem tu,
Vsak gib določa moje življenje,
In vendar ne vem
Od kod prihajam in kdo sploh sem,
Mar poznaš me ti, ki meni si večna uganka?
In… mar jaz tebe poznam, ko še zase
Ne vem kdo sem?
Ničesar naj se ne dotaknem,
Ničesar naj ne spremenim,
Vse je že tako kot mora biti,
Vse je luč,
Lahko pa sam sebi tema postanem
Če vzamem nama tisto kar
Narisala je narava…
sobota, 17. december 2005 @ 11:54 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Nogi, ki ne najdeta počitka,
stojita na sredi sveta
v prostoru zevajoče praznine,
v prastanju, kjer je začenjal
nastajati prasvet,
iz katerega se nogi premakneta
in morda najdeta tla,
koder bo shodil duh
z novo iznajdbo namesto denarja.
Morda postane prijazno vezenje
z zlatimi nitmi mišljenja,
plavajočega v vrvežu plesa,
sposobnega se še naprej premikati
v prostor brezprizivne samovladnosti,
iz katerega se bo človek dvignil
v sinje eterske višine,
z akvarelno barvitostjo nasmeha,
ki postane samo ljubezen,
tista neskončna mnogoterost
razsvetljenega jaza,
tisto spleteno človeško čustvo,
brez zob, ki jim pravimo denar.
sobota, 17. december 2005 @ 05:58 CET
Uporabnik: Scout Girl
Tiho večerno nebo
svoje sanje odpira,
vsaka zvezda svoj snop svetlobe
čarobno v noč razprostira...
So bele poljane, luna v njih seva,
daljnih lučk čuti se valovanje,
ko sneg se udira in ko je človek sam s sabo,
priplava v misli tvojih rok ljubkovanje...
In toplo je v trenutku in več človek ni sam,
izgine tema in mraz in tišina,
glasba v srcu igra, ogenj sreče zasveti,
kjerkoli si, tu je tvoja bližina...
petek, 16. december 2005 @ 05:45 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprovnico, sopela je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.
Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.
Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.
četrtek, 15. december 2005 @ 20:20 CET
Uporabnik: titanic
Vedno bolj bledi pot, po kateri sem hodila,
in odpira širino zaupanju jutrišnjega dne.
Vedno bolj izginja bolečina, ki sem jo ljubila,
saj nisem vedela, da ji je tako ime.
Mislila sem, da je ljubezen bolečina,
ko ljubimo nekoga strastno, ko trpimo,
ko si ga noro in samo za sebe želimo.
Taka ljubezen, ko mine - zbledi iz spomina.
Ljubezen, ki razume in dobro za vse želi,
ko v srcu ne čutiš, da te boli,
ko si osebe strastno in le zase ne lasti,
Taka ljubezen ne mine in iz spomina- ne zbledi.
sreda, 14. december 2005 @ 10:50 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.
Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.
Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.
Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.
ponedeljek, 12. december 2005 @ 11:40 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.
Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.
Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.
četrtek, 8. december 2005 @ 08:50 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Dihajte zrak,
ki prihaja ves objokan
v vaše prsi!
Ves pomečkan
in polomljenih kril
vonja brloge,
v katerih živijo
onesnaževalci
na robu zrna pšenice,
na obrobju
majhne zelenice vesolja
nekega muhastega odseva,
ki je prodrl skozi veje,
medtem ko človek poskuša,
če bo veja vzdržala,
ko se bo z vrvjo
obesil na njej
in zabingljal v vetru.
Uspešno!