Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprovnico, sopela je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.

Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.
Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.

Če kdo zamaže človeku srce ali ribi vodo,
umreta oba. Človekovo srce brizgne
skozi zlati hodnik k angelom, ki spijo
v kristalnih gorah; riba pa potone in se
uleže k počitku materi zemlji v naročje.

Vendar ženska, o kateri govorimo,
je imela srečo, da so primešali njeni krvi
neko substanco, ki je nevtraliziralo antibiotik
in da so dodali pljučem kisik in jo oživljali.
Žensko so angeli skozi zlat hodnik vrnili
nazaj med ljudi. Riba pa ni imela te sreče,
ker ni bilo nikogar, ki bi se zmenil zanjo
in za vodo, v katero so spustili strupene odplake.
Videli so jo šele, ko je priplavala mrtva
na površino vode in ko so naredili zapisnik
o njenem zabuhlem trebuhu in o njeni smrti.