Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.

Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.

Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.

Nič določenega niso pričakovali.
Le gledali so mu v oči in dušo.
Vendar v njem so videli
le željo po prilaščanju zavesti,
s hlinjenjem hotene vljudnosti
in velike želje po pomembnosti.
Tedaj sem se spomnila bogov
na Olimpu, v katerih je Grk videl
samega sebe v novem položaju,
spomnila sem se na zastopnika eleatov
Ksenofana, ki se je iz njih norčeval.
Tako je bil ta junak njim podoben,
le da se je imel za živečega boga
sedanjih dni, ki uporablja
sodobne pripomočke razlag,
ki jih pred njim starci še niso poznali.

Ko se je povzpel na skalovje
Alpskega gorovja in gledal navzdol
kot grški bogovi z Olimpa,
in zrasel visoko v višino,
se je ukrivil. Videl je,
da je nad njim nebo
in spoznal je meje
svoje končnosti.