Zunaj dežuje,
skoraj sneži že,
v toplem prostoru za mizo sedim.
Ogrinja kot plašč me
občutek topline,
nežne miline,
simfonije sveta.
Pogled se razblini,
realnosti ni več,
le tiktakanje ure sliši se še,
ritem pravilen,
zvok v zraku stabilen,
kakor ubranega orkestra tolkal.
In če za trenutek
stopiš v tišino,
čutiš, kako ti minute teko,
z vsako minuto
pa raste občutek,
kakor da ni jih
in več jih ne bo.
Kot otrok si, odrasel, starec, pokojnik,
vendar srečen,
da bi ves svet objel,
živali, drevesa, prijatelje, svojce,
drobno ptico, ki ti poje napev,
cvetlico, ki z vonjem objema te,
vse življenje na zemlji,
ne…. tudi vesolje,
milijarde zvezd in….
O, da le nikoli ne bi izginil občutek,
ali vsaj spomin na dejstvo,
da vedno s tabo je,
vedenje,
da vedno spremlja te
in čaka in čaka,
kot oče in mati
svoje otroke,
kot zaljubljeni
svoje dekle,
kot nekdo,
ki neznansko te ljubi
in v pričakovanju čaka te.
Zunaj dežuje,
