Nebeška, so odprta vrata,
in vsako truplo, skoznje pride.
v belo, vsako posebej, prvi angel jih ovije.

Za vrati dolg hodnik se vije,
z rumeno je prepleskan ves,
strop na dnu in dno na vrh, in zrak vmes.

Stopa vrsta belih trupel po hodniku,
nekje na drugi strani zelena luč utripa,
s trupel prah dela se usipa.

Duše vse na Zemlji so ostale,
kolona trupel vseh naprej se pomika,
a trupla niso vsa enako velika.

Sem pa tja se kri ulije,
a belo oblačilo rdečo kri vpije,
nič več ni rdeče umazanije..

Kar na enkrat prikaže velika se sobana,
Smrt tu kolje trupla že zaklana.
Tista, ki so usodi se vdala.

Šprica voda na vse strani,
krvi več ni, ker je že vsa pretekla.
uporniška trupla stran so stekla.

Po hodniku so se zapodila,
slekla bela oblačila in izstopila.
V življenje se vrnila,
dušo nazaj dobila.

Mir trupla so čutila,
drug drugo ljubila.