Čim višje se dvigam, bolj se mi razširja obzorje. To ne velja samo za letenje z zmajem, temveč tudi na splošno v življenju. Ne vem zakaj se nekateri ljudje tako oklepajo izhojenih tal in starih vzorcev, potem pa se čudijo, da ne doživijo nič novega, da ne morejo napredovati in da se izgubljajo v sivi vsakdanjosti in dolgočasju, ali pa celo zapravljajo svoj življenjski čas s potrošniškimi in nadomestnimi omamami, dokler ne zapadejo v zasvojenost, da bi si tako olajšali bolečine zaradi nezadovoljnosti s samim seboj.

Dr. Devanando O. Weise, ki je imel nekoč predavanje v Ljubljani, nam je v odmoru zadal sledečo nalogo: predstavljati smo si morali, da smo stari že okrog sto let, da sedimo v gugalniku in razmišljamo o življenju, katerega smo dotlej že preživeli. Ali smo lahko zadovoljni? Ali bi želeli kaj drugače? Če se zavemo, da bi želeli kakšno spremembo - potem se preselimo spet v sedanjost in to storimo namesto da iščemo sto izgovorov, zakaj tega ne bi mogli storiti!

Mnogo družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci.

Pod njimi je srednja, izvršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev. Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, deluje optimalno. Če pa je spodnja osnova preširoka in vrh prenizek, ljudje bedno živijo – ko namreč manjka vrh, nastane kaos!

Indijski sistem kast je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skozenj, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem – podobno kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo.

Piše: Oli Lukner, terapevtka in predavateljica v novi Vivi www.viva.si

»Negotovost je negativna čustvena interpretacija neprijetnega dogodka, ki je sicer povsem naravna. Pomembno je, da se ne prepustimo pritoževanju, obtoževanju in strahu, saj s tem sebe postavljamo v vlogo žrtve, ki je brez moči. Kar nas zares osvobodi je, da sprejmemo stvari natančno takšne, kot so.

Tako zadržimo in celo povečamo količino svoje življenjske energije. Ta nam pokaže novo ustvarjalno rešitev, ki je lahko, upam si reči, pogosto natančno tisto, kar smo si vedno želeli biti, delati, storiti, pa si tega nismo upali uresničiti. Težava vsebuje rešitev.

Ponovno se lotevam teme mladih parov. Zakaj? Zato, ker bi želela sporočiti, da poleg svojih izkušenj, ki sem jih nabrala skozi leta, predvsem pa natančnega poslušanja zgodb drugih ljudi, vem nekaj, kar lahko pomaga rešiti odnose, saj je neka skupna nit vsem zgodbam, kljub temu, da so vse zelo različne.

1. Partnerja ne boste nikoli spremenili, če sam ne bo želel tega ali se s tem sploh ne bo ukvarjal.

2. Izbrali ste partnerja, ker ste zaljubili na podlagi neke preslikave vzorcev primarne družine, ter nekih svojih želja, tako da soočite se z realnostjo, ko zaljubljenost mine in se odločite za ljubezen in dogovor.

Kdor oprosti se osvobodi navezanosti na osebo, ki ji je prizadejala zlo. Na oprostiti drugemu, pomeni, se vršti v osamo in bolezen duha. Dve družini so živele v skladju in prijateljstvu. Toda v nekem trenutku je, malo nerazumevanje zlomilo te odlične odnose.

Prišlo je do prepira zaradi meje. Sosed je bil prepričan da mu je drugi sosed za nekaj malega centimetrov zemljišča vstopil v njegovo dvorišče. Pogovarjala sta se, merila, prekopavala, dokazovala en drugemu, a ni šlo. Končalo se je na sodišču. Sosed, ki je tožil, je izgubil. Tedaj pa je v njega vstopilo zlo, saj je bil prepričan, da je ogoljufan. Dočim je njegov sosed bil pripravljen na spravo, užaljeni sosed to ni sprejel.

Tokrat bi rada govorila o sili, ki nam je neznana in nenehno deluje na nas v našem univerzumu.
Te sile ne vidimo, jo ne razumemo, tako kot ne vidimo in ne razumemo sile gravitacije, pa je vseeno ne moremo zanikati. Ta sila lahko deluje v naše dobro, če jo znamo uporabljati v vsakodnevnem življenju.

Eden velikih učiteljev in prerokov naj bi dejal, da nam je dano tisto, v kar verjamemo.
V ta poduk vsem nam, pa se je redko kdo poglobil in vzel te besede dobesedno. Verjetno res peščica je to informacijo razumela in sprejela kot merodajno v smislu resnične, praktične uporabe.

Eugene Ionescu, utemeljitelj gledališča absurda, se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini (Romunija). V svojem delu Emerit(Puščavnik), 1973, piše:"Vedno se mi je zdelo čudno, da so koga imeli za nenormalnega, če se je spraševal o smislu vesolja, po smislu človeka v njem, po smislu svojega lastnega življenja. Kaj delam tu?.Nenormalno se mi zdi, da o teh stvareh ne razmišljamo; nenormalno se mi zdi, da se ljudje počutijo dobro, ko tako rekoč slepo živijo. Morda zato ker je vsakdo-ne da bi znal razložiti-prepričan, da mu bo nekega dne vse jasno. Morda je to milost za človeštvo, morda je milost zame."

Ionescu je prepričan, da je človek, človeštvo, zmanipulirano in predvsem v "Nosorogih"opozarja pred množičnimi psihozami, kar se povsem potrjuje v času v katerem smo. Ta naš čas, je čas depresije. Egoizem lahko iz človeka naredi okorelega nosoroga.

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

Veliko smo se že naučili o naših vibracijah. V svojem srcu čutimo svoje želje, čutimo jih z vso dušo in srcem, vemo, da je to vse, kar si želimo, zahvaljujemo se Vesolju, ker nam daje prav to, kar si želimo, vizualiziramo in občutimo, kot da se je vse to že zgodilo, obnašamo se, kot da je vse to že v naših rokah, uživamo v neskončni Ljubezni in Hvaležnosti, ker imamo vse, kar si želimo.

A ko odpremo oči, se zgodi…NIČ. Še vedno sedimo v svoji mali sobici in kruta realnost nas prikuje ob tla, občutek hvaležnosti in ljubezni v trenutku zamenjajo razočaranje, žalost, jeza, nemoč, izgubimo vso voljo in se drsajočih korakov podamo v svoj vsakdan, kjer je vse, le tistega ne, kar si tako zelo želimo. Preplavljeni s svojimi nižjimi čustvi zamrmramo sami zase, da vse to niti najmanj ne deluje, zamahnemo z roko in sklonimo glavo. Nikoli ne bomo dosegli, kar si tako zelo želimo.

V moji soseski je med stanovanjskimi bloki park; vanj vodijo ljudje na sprehod svoje pse. Živali se vedejo precej različno.

Boleča mi je ugotovitev, kako je eden od psov, droben pinč, enkrat takšen, drugič povsem drugačen, nasilno prilagojen tistemu, ki je na drugi strani vrvice. Največkrat ga vodi petdesetletnik. Ob njem je pasji prestrašenec videti na moč zaskrbljen, ali bo s čim ujezil gospodarja. Ne pogleduje okoli sebe ali za drugimi živalmi; vsak trenutek je njegov pogled usmerjen na njegovega človeka. Takrat živalca nima nič od sprehoda, razen povečanega strahu - po vsej verjetnosti pred kaznijo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če ne veste, kako bi nasmejali svojega otročička, si z izumljanjem novih stvari nikar ne belite glave. Dovolj so že popolnoma vsakdanje stvari, kot so vaš nasmeh, igračka in žgečkanje.

Prepustite se rutini
Majhni otročički ne marajo novih, nepoznanih stvari, zato naj vas ne skrbi, če se vam vsakodnevno previjanje, umivanje, preoblačenje in vedno enaka pesmica pred spanjem zdijo dolgočasni. Otročički so navajeni na rutino, ta pa jih tudi osrečuje.

Raztezanje
Nasmešek na obraz boste otročičku pričarali tudi z raztezanjem. Položite ga na mehkejšo podlago, ga obrnite na hrbet in nežno raztegujte noge in roke. Začnite z levo nogo in desno roko, raztegnite ju stran od telesa, ju skrčite in zopet raztegnite, nato pa postopek ponovite z desno nogo in levo roko.

Čas prebujanja iz tisočletnega spanca je na »robu časa«. Ni več možno zatiskati oči, kot da se nič ne dogaja, da se nas ne dotakne klic Matere Zemlje.
Nekoliko nazaj mi je Mati podala napotke, kaj in kako naj človek dela in deluje, da se brez bolečin preporodi v novo zavest.
Učila me je, kako da ji pomagam pri prebujanju, kako naj se sama prebudim.

Vsi njeni otroci, moji bratje in sestre, so se odzvali, ter me s skupnimi močmi na čim bolj preprost način preko intuicije in notranjega videnja, podučili o starih prvotnih znanjih.
Prav danes mi je brat palček razkril skrivnost bivanja v njihovih skupnostih.

Odločitve so stalnica v našem življenju. Odločamo se ves čas. Že zjutraj se odločim, ali bom pila čaj ali kavo, bom oblekla črn ali rdeč pulover, grem v trgovino po službi ali med kosilom in podobno. A danes ne bomo obravnavali teh vrst odločitev, čeprav ne bom rekla, da niso pomembne.

Vse naše odločitve so pomembne, saj kreirajo potek našega življenja. Mi sami kreiramo potek svojega življenja. Kar pomeni, da smo z zavestnim sprejemanjem naših odločitev ne samo kreatorji svojega življenja, temveč da smo mi tisti, ki določamo, kako bomo živeli in ne prepuščamo svojih dni okoliščinam.

V svetu so se in se igrajo mnoge igre. Na našem odru življenja so to igre skupinske pripadnosti, igre odkrivanje smisla življenja, vrnitve k svojemu izvoru življenja. Prevladujoča pa je vsekakor igra moči, denarja, samopotrjevanja. Tak pristop k razumevanju duhovnega razvoja kot igra, ki jo Bitje igra, zrcali nivo realnosti, na katerem se nahaja.

Ena od najpogostejših iger je zagotovo igra »rešitelja« in«žrtve«. To je igra, ki jo igra velika večina danes v tem svetu. Nekateri v krajšem, nekateri v daljšem obdobju, nekateri pa celo življenje. Kot potrebuje življenje dve individualni zavesti, da življenje sploh je, tako vsaka igra potrebuje dva udeleženca. Človeškemu bitju je potrebno drugo bitje, da bi temu lahko rekli življenje. To kar se med dvema dogaja, je življenje. Včasih človek piše knjigo, dnevnik, navidez le za sebe. Toda vedno ima v svojih mislih nevidnega bralca, ki presoja napisano. To prav tako velja tudi v primeru, ko neka oseba leta in leta meditira, je v njeni zavesti prisoten drugi pol, nevidni – Učitelj, o kateri oseba razmišlja, dela, zaradi katerega vztraja v naporih, ali je to vseprisotni Bog, ki ne dovoli človeku, da pozabi na končni cilj.

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Na splošno je znano, da Slovenci veliko in radi delajo, da so skromni, oziroma povedano z eno besedo – pridni. Oče psihoanalize Sigmund Freud je nekoč dejal: "Otrok je oče človeka." S tem je imel v mislih, da je to, kakšni bomo kot odrasli, odvisno od tega, kakšni smo bili kot otroci oziroma od tega, kako so nas vzgajali. V resnici je vzgoja tista, ki naredi ljudi pridne.

Pri tem gre predvsem za pomanjkanje pohvale. Znano je, da je vzorec tradicionalne vzgoje v Sloveniji takšen, da ljudje vse preredko pohvalijo svoje otroke. Tudi dobre lastnosti drugih ljudi so pogosto prezrte in niso deležne dovolj pohval.

Dotiki, božanje, izkazovanje ljubezni in potrditve. Tega si želimo vsi. Vendar v teh časih smo to popolnoma zanemarili. Iz raznoraznih razlogov, ali je to slaba samopodoba, ali nas tega niso naučili, ali smo se izgubili v hitenju skozi vsakdan. Ali pa morda menimo, da si mi ali pa nekdo drug tega ravno danes ne zasluži. Je temu res tako? Ljudje hlepimo po dotikih in potrditvah ter božanju naše kože, ki je naš največji organ, ki nam prenaša prijetne dražljaje do našega uma, ki se poveže s srcem.

Ob dotikih se nam sproža in deluje hormon oksitocin.

Našim prednikom se je resnično posrečila beseda "žival" za ta čudovita bitja našega planeta. Ob teku vode, nihanju rastlin v vetru, potovanju oblakov in sonca ter zvezdnih skrivalnic so ljudje že davno opazili, da se poleg njih samih povsem svobodno gibljejo le živali, ki nas pri gibanju v marsičem prekašajo.

Morda izvira beseda žival iz živosti, življenja, živahnosti? Že veliko ljudi se zaveda, da so nam živali zaupane, da bi nam približale ljubezen, zaupljivost, sožitje z naravo in gradile mostove med ljudmi. Najprimernejši most med ljudmi in živalmi zanesljivo niso kletke, verige, graje, nasprotujoči si ukazi ali celo tepež, lakota, žeja, vseh vrst izkoriščanje itn.

Prav ste prebrali. Ampak kdo se boji, da bi uspel? Še posebej, če se za to tako zelo trudi? Saj zato se vendar trudimo, zato delamo, zato si postavljamo cilje. Da bi uspeli.

Zamisel za pričujoči članek se mi je porodila, ko sem pisala tarot napoved in povlečem karto 7 diskov. Strah pred uspehom. Seveda poznamo strah, da nam ne bi uspelo, še posebej, če nam je morda kdaj že spodletelo v preteklosti. Ampak kaj pa, če mi uspe? Priznam, da ko sem se učila tarot, mi je bilo to malce hecno. Ravno zaradi vprašanj v uvodu. A ko pomislimo malo globlje, nam postane jasno, kaj to pomeni.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

ŽIVLJENJE V ZLATI KLETKI
Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom, posesivnosti.

Ta pa je kot rak: prej ko ga prepoznate, boljše so možnosti za ozdravitev, preden postane smrtonosen za partnerski odnos. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje.

Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.

Že tisočletja se dviguje tako imenovana kolektivna zavest. Ljudstva so šla skozi mnoga obdobja razvoja. Od razvoja skupnosti, razvoja kmetijstva, gospodarstva, tehnologije, družinskih vrednot itd. Ko pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da je v nekem obdobju močan poudarek na nekem področju, kjer rastemo, se razvijamo in se to obdobje nekje zaključi, ker smo se dvignili iz morda takozvane nizke vibracije na višjo, če temu lahko tako rečemo.

Ni še konec, cilj pa je, da svet živi v harmoniji. Morda smo sedaj v nekem obdobju, ko iščemo notranji mir, preoblikujejo se vrednote na področjih partnerstev, predvsem pa ljudje težijo za boljšo različico samega sebe.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je v času recesije odpuščanj vse več, zaposleni, ki obdržijo delo, pa se soočajo s 'krivdo preživelih' in 'zavistjo preživelih', pravijo socialni psihologi. Ko začne podjetje odpuščati zaposlene, tisti, ki jim je uspelo obstati, pogosto občutijo olajšanje.

Po drugi strani se lahko počutijo tako slabo, da si lahko skorajda začnejo želeti, da tudi sami ne bi več delali v takšnem okolju. Seveda je izguba rednih dohodkov v času recesije velik stres in so tisti, ki se jim s tem ni treba soočati, nedvomno v boljšem položajo od odpuščenih kolegov.

Videla sem, prebrala sem kaj ji je pisal in takrat me je zlomilo, nekaj v meni je otrdelo, nekaj v meni se je iz nežnega in pernatega spremenilo v robato in mrzlo.
Lagal mi je, varal me je.
Najin svet je bil ena sama laž, vse za kar sem se trudila je bilo kot pesek, ki polzi skozi prste. Moji peščeni gradovi so bili izbrisani z enim samim valom.

Ostala sem gola pred dejstvom, razgaljena v vsej svoji veličini, sramoti, ponižanju, nevednosti in bolečini. Stala sem na razpotju in nisem vedela ne kod ne kam. Stala sem in jokala, jokala kot da bi s solzami lahko izbrisala vse kar je bilo in ponovno narisala boljšo prihodnost.