Bodite pogumni in dovolite spremembam, da razbijejo življenjsko rutino. Če je odgovor na eno izmed vprašanj iz naslova pritrdilen, je morda čas še za eno spremembo – spremembo videza. Če ste končali eno poglavje v življenju in se vam odpirajo nova vrata, potem bo vaši samozavesti koristilo, da skozi njih stopite prenovljeni.

Ne le osebnostno, ampak tudi vizualno. Če vam na obletnici mature nekdanji sošolci rečejo, da se od srednje šole niste nič spremenili in da ste še vedno videti enako, je to morda ravno zaradi pričeske. Bodite drzni, ne bojte se in se odločite za drastično spremembo.

Znanstveniki so dokazali, v kar so bili mnogi že dolgo prepričani. Življenje s taščo lahko resno ogrozi zdravje snah. Včasih je dovolj, da se tašče samo spomnite, pa je dan pokvarjen. Znanstveniki pa so sedaj dokazali, da ženske, ki živijo skupaj s taščami pod isto streho, obolevajo trikrat pogosteje kot tiste, ki so na svojem. Najpogostejše so težave s srcem, stres, da se mora ženska v takšni skupnosti vesti kot mama, partnerica in hčerka obenem, pa lahko povzroči tudi povišan krvni tlak in diabetes.

Kar se tiče številk, so znanstveniki z japonske Univerze v Osaki v raziskavo vključili 91.000 parov srednjih let, ki so jih spremljali 14 let v obdobju od 1990 do 2004. Med tem časom je 339 oseb umrlo zaradi srčnih bolezni, 6255 pa zaradi drugih vzrokov. Ženske, ki so živele s taščami, so se spopadale s srčnimi boleznimi trikrat pogosteje kot ostale srečnice.

Velikokrat slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj, ne v preteklosti, ne v prihodnosti, temveč samo v tem, edinem, danem trenutku. Pa vendar, že medtem, ko naredimo vdih in izdih, postane vdih pojem preteklosti in izdih prihodnosti. Ne govorim o tem, da preteklost in prihodnost nista pomembni, ampak če preveč pozornosti posvečamo bodisi temu, kar se je zgodilo in temu, kar se še bo, zamujamo tako pomemben trenutek, kot je prav ta, zdaj. Z vsem tem kreiramo svoje življenje in na nas je odločitev, kakšno življenje si bomo ustvarili.

Veliko ljudi živi v podoživljanju svoje preteklosti in se čudijo, zakaj jim v življenju nič ne deluje, nič se jim ne spremeni, stalno ponavljajo ene in iste lekcije, vsi odnosi so si na las podobni in sprašujejo se, kje in kaj so zagrešili. Naša zgodovina je pomembna učiteljica in če samo opazujemo, kaj se nam je dogajalo, se spremembe ne bodo zgodile same od sebe.

Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

Kako naj se soočimo z izgubo, žalostjo in bolečino?
Kot prvo se je treba zavedati, da smo žalostni, da nas boli, in ne bežati pred bolečino. Če si upamo sprejeti dejstvo, da nas boli in se zavestno predati bolečini in si reči, preplavi me bolečina, preplavi me žalost, ja, žalosten sem, naj bom žalosten, če si upamo to storiti, potem smo na dobri poti, da bomo iz te bolečine in žalosti tudi priplavali ven.

Če se ne upamo prepustiti bolečini, nas bo vseeno mučila in v njej se lahko cmarimo vse življenje. Če si ne priznamo, da smo žalostni, bo žalost vseeno delovala nekje v naši podzavesti, zaklenjena in okamenela, oklepala bo naše srce, da se ne bo moglo odpreti in zaživeti, in čakala, da jo nekoč osvobodimo.

Pogosto se srečamo s situacijo, ko imamo občutek omejenosti in nemoči. Takrat odreagiramo iz tistih prisotnih občutij, a kasneje nam je pogosto žal naše reakcije.

Meni se je to zgodilo že velikokrat. Kasneje pa sem se še dneve razmišljala in se obtoževala zaradi moje reakcije. Se tudi vam to dogaja? Z vami bi rada delila nasvet in jasnost, ki sem ju prejela po pogovoru z mojim dragim prijateljem Zvonimirjem Cekalović Ballonom.

Zadnje čase se sprašujem o tematiki iskrenosti. Tudi sama imam izredno rada iskrenost, ampak ne vem, če vem, kaj to zares pomeni? Mogoče si to predstavljam samo v okvirih, ki ustrezajo meni. V vsakem primeru pa ugotavljam, da ljudje na splošno težko prenašamo iskrenost in ne samo to, tudi zelo neiskreni smo.

Sama imam dve pravili. Prvo, katerega sem upoštevala kot vodja, je, da pohvalo osebi vedno izrečeš ali napišeš javno, kritiko pa na štiri oči oz. osebno. Drugo pravilo, ki se ga skušam držati pa je, da osebi ne svetujem (ali pametujem) oz. ne podam svojega mnenja, če me ne vpraša oz. za to ne prosi.
Uvajam pa še tretje pravilo, da ne govorim o osebi, ki je v pogovoru ni zraven, razen če govorimo o tej osebi samo lepe stvari.

SKRIVNOST JE V RAZLIČNI ZGRADBI MOŠKIH IN ŽENSKIH MOŽGANOV
»Ah, ženske, kdo bi jih razumel«, sem slišala ali prebrala že velikokrat – in tudi obratno »ah ti moški, ne razumem, zakaj so takšni«. Ženske od moških velikokrat pričakujemo vzorce obnašanja, ki so jim tuji in prav tako tudi moški od žensk. Knjiga »Dečke vzgajamo drugače« avtorja Michael-a Gurian-a mi je razkrila marsikaj, česar si prej nisem znala razlagati. Največja skrivnost je v različni zgradbi moških in ženskih možganov.

Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih.

Kar naenkrat je moral kakšen dan v službo še zvečer za nekaj ur. Najprej nisem na to polagala prevelike pozornosti, čez čas pa se mi je zdel nekako spremenjen. Pričela sem sumiti, da se dobiva z drugo.

Glede na moj karakter, popolnoma pričakovano, da sem pričela delati plan, kako bi temu prišla do dna. Moj načrt je bil vrhunski, čakala sem samo še na pravi dan. Naslednji petek je bil idealen dan za izpeljavo akcije. Prišel je domov, otroci so bili pri babici. Popoldne je minilo in proti večeru, tako med pogovorom sem ga vprašala. A greš danes tudi delat? Ja, žal spet, ta služba me bo čist zmozgala.

Pogosto se sprašujemo, kaj je tisto, za kar je vredno živeti, kajti pogosto naletimo na znani izraz ''to ni vredno truda''. Kot da bi nas življenje postavilo pred dobro založeno izložbeno polico, na kateri bi morali izbrati med tistimi stvarmi, ki so za nas pomembne, in tistimi, ki so zelo majhnega pomena ali pa ga za nas sploh nimajo.

Nekaj je na tem. In zanimivo je dejstvo, da ne glede na to, kaj izberemo, vse zahteva pozornost in trud, le da nekatere stvari to zaslužijo in druge ne.

Kaj je torej tisto, kar je danes vredno truda? V prvi vrsti gre za rešitev človeškega obstoja tukaj in zdaj s čisto materialističnega vidika in udobja. Nadalje gre za dosego zadovoljivega brezdelja na področju čustev in idej; poglobljena čustva in misli prinašajo le komplikacije, ki seveda ne odtehtajo našega truda.

Thomas Edison je nekoč dejal radovednemu novinarju, da je poskusil čez 10,000 različnih materialov in pristopov za novo inovacijo – električno žarnico. Novinar vpraša Edisona kako se sooča s tako velikim številom porazov pri svojem delu. »Porazov?« odvrne Edison. »Saj nisem izgubil. Kar sem naredil je to, da sem 10,000 poskusov bliže delovanju električne žarnice.« Kar bi večina ljudi imenovala poraz, je Edison imenoval proces inovacije.

Zmožnost, da sprejmemo tako imenovan poraz enostavno kot informacijo in potem narediti popravke z notranjo preobrazbo, je redkost. Ampak je ključna za uspeh. Sprejeti poraz ali kritiko ni nikoli lahko, ampak ljudje, ki to zmorejo nikoli, prav zares nikoli ne morejo biti neuspešni.

Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega).

Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim).

Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so na moji poti spoznavanja duhovnega sveta primaknili nek delček, ne morem preko tega, da že 25 let poslušam in berem zelo podobne stvari. Že pred 25 leti je bilo nujno, sedaj, v tistem času narediti nekaj velikega, veliko spremembo v pomembnejših odnosih, da bomo lahko živeli srečno naprej.

Odkar razmišljam o osebnostni rasti na tem področju vidim, da so"problematične" iste zgodbe. Problematični so partnerski odnosi, pa odnosi v službi, težave s starši, otroci, družino in prijatelji. Splošno je pomenilo delo na sebi, oditi iz problematičnega partnerskega odnosa, menjati službo, postavljati meje staršem ,svojim otrokom in prijateljem. Da, vse to je na nek način pomembno na poti do harmoničnega življenja. Vendar, jaz se danes sprašujem, kakšna  je razlika med"težavami" pred 25 leti v vseh teh odnosih in DANES?

Zakaj je nujno in potrebno pozdraviti vse to?
Dokler ne pozdravimo travm, bolečin in stisk iz otroštva, nismo sposobni in nismo zreli za pravo partnersko zvezo, niti imeti zdravega razmerja z otroci, prijatelji, znanci, sodelavci in širšo družbo.

Kaj nam to povzroča?
Zaradi bolečih in nezdravljenih izkušenj smo v neskladju s samim seboj,ves čas v neravnovesju in v stalnem prikritem stresu. Naša notranja moč ni razvita, kot je treba, pretok energije v telesu je moten, kar pogojuje razvoj številnih fizičnih in psihičnih obolenj, živčnosti, depresije, agresije, žalosti, neodločnosti, šibkosti, neljubljenje, nesprejemanje, nevrednotenje sebe in nizko samopodobo.

Ste se kdaj zalotili, da ne delate tistih stvari, ki bi jih morali, da bi se počutili bolje? Veste, da bi vas joga sprostila, vendar greste raje ven na pijačo. Radi bi živeli bolj zdravo, pa se ne morete lotiti telovadbe in zdrave hrane, zato še naprej jeste nekvalitetno?

Zakaj sabotiramo sami sebe? Zakaj je tako težko začeti nekaj, po čemer se bomo počutili bolje? Pred vami je nekaj nasvetov, kako spremeniti "moram" v "želim si" in se pri tem še zabavati.

Danes se večina ljudi pritožuje, da so brez energije. Skozi dneve se prebijajo na kofeinski pogon, za svoje počutje krivijo biovremensko situacijo, horoskop, stres v službi, gospodarsko krizo, politiko, partnerje, otroke, …

Če mislite, da je bilo življenje pred 100, 200, 500 ali 1000 leti manj naporno, manj nevarno in bolj prijazno, se močno motite. In kako so takrat shajali brez vseh pripomočkov, poživilnih pijač, prehranskih dopolnil in podobnega, brez česar se nam danes življenje zdi nemogoče?

Sodobni človek živi v iluziji-utvari. Beseda utvara se nanaša na varanje čutov, na sanjsko podobo ali predstavo, ki bi jo rad uresničil, ali pa na predstavo ali načrt, ki se ga ne da uresničiti.

Človeka goljufajo njegovo lastni čuti. Ustvarjajo mu utvaro sveta, ki pa sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresnični vtisi. In tega se človek oprime. Premišljuje o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja.

Morda bo kdo, ki me pozna, sedajle pomislil, da bom naredila promocijo za svojo stran na Facebooku. Pred približno štirimi leti mi je bilo v nekem trenutku vsega dovolj. S komerkoli sem se pogovarjala, vedno je bilo vse obarvano nekam negativno. Samo ljubo pritoževanje nad vsem mogočim, kako mi v življenju nič ne uspe, česarkoli se lotim, mi spodleti, sploh ne vem, kaj ves čas delam narobe, ni denarja, ne morem shujšati, ne dobim dobrega partnerja, s svojim se ves čas kregava, otroci so nemogoči in podobno.

Pa ne govorim o težavah svojih klientov, od katerih se kot terapevt seveda čustveno distanciram, da lahko kakovostno opravljam svoje delo. Taka je bila tematika pretežnega dela mojih zasebnih pogovorov s prijatelji in znanci.

Ali sem že prestara? Za karkoli že.
Od začetka smo se morali boriti z 'saj si še premlada', zdaj sem pa že počasi na točki, ko se moram boriti z 'saj si že prestara'. Ja, vmes pa tudi nimamo prav veliko lufta, pa še tako hitro mine, da ko se ozreš, ne veš kdaj je šlo. A vse je odvisno od točke našega opazovanja ali točke našega fokusa.

Morda sem res prestara, da bi sama šla v peskovnik in se igrala z lopatkami. A zanimivo, da nisem prestara, da to isto naredim s svojimi vnuki, ki ne vem, če jih bom sploh kdaj imela, saj moj sin že zdaj govori, da ne bo imel otrok, da noče v ta svet spravljati novih nedolžnih bitij (komentarju, da ga razumem, se vzdržim!). No, pa vendarle, tudi z vašimi otroci in vnuki se grem lahko igrat, ni problema, še z velikim veseljem, saj so mi mali raziskovalci, še nezapackanih misli, zelo všeč in se rada z njimi menim.

Vsak človek je v življenju iz trenutka v trenutek postavljen pred izbiro. Kaj in kako bo izbral je njegova svobodna volja. Kdor izbere pravilno vzstopi v krog zmagovalcev, kdor izbere napačno naj se iz tega kaj nauči in poskusi znova.

Človek se tako iz dneva v dan srečuje z ovirami tega sveta. Ovire pa so pravzaprav bridki blagoslov boga našega očeta, ki nas vodi od trpljenja do razsvetljenja. Človek je bitje svobodne izbire in kdor sledi poti ljubezni, miru in zadovoljstva, ta bo izpopolnitev tudi dosegel, kajti ljubezen, mir in zadovoljstvo so vzvišena stanja našega notranjega bitja, ki je popolno v vsakem pogledu.

Resnična zgodba

Andreja, poročena 30 let. Njen mož glasbenik je bil zelo veliko odsoten, saj je igral na raznoraznih zabvah, dogodkih in užival v družbi lepih deklet, njo pa kritiziral, da je nesposobna in debela.

Andreja je večino vikendov, preživela doma, prala, likala, kuhala in skrbela za otroke. Vedela je, da jo mož vara in to jo je žalostilo,  in jo spravljalo v depresijo, zaradi česar je bila večino časa nesrečna, kar se ji je kazalo tudi na zunanjosti. Zaprla se je vase, bala se je novih in novih kritik, na račun njene nesposobnosti in primerjanja, kako so druge lepe ženske.  Zredila se je, počutila se je nemočno,  počutila se je naljubljeno in nevredno.

Če se boste pred otrokom po naključju ali celo namerno sporekli s partnerjem, mu lahko povzročite stres, ki vodi v fiziološke bolezni. Starši, ki se prepirajo, lahko negativno vplivajo na duševno zdravje otrok, raziskovalci pa zdaj trdijo, da lahko prepiri povzročijo tudi fiziološke spremembe.

Znanstveniki z univerze University of Rochester (New York) so preučili 206 otrok, večinoma belcev, ki so bili izpostavljeni simuliranemu telefonskemu prepiru med njihovimi starši. V njihovi slini so merili spremembe glede prisotnosti kortizola, hormona stresa.