Da bi lažje razumeli vrednost časa, razmislite o tem:

Da bi razumel vrednost enega leta, govori s študentom, ki je padel na pomembnem izpitu .

Da bi razumel vrednost enega meseca, govori z materjo, ki je rodila otroka mesec prehitro.

Da bi razumel vrednost enega tedna, govori z založnikom tedenskega časopisa.

Da bi razumel vrednost ene ure, govori z zaljubljenim parom, ki je ločen, njuna edina želja pa je, da bi bila skupaj.

Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot.

Po tem pa pomislimo, kaj je bila njegova zadnja želja, kaj bi nam kot človek zapustil.

Sigurno ljubezen, veselje, radost in srečo, vsak, ki nas je imel rad.

Kajti, mi ne moremo ohraniti ljubezni zanj ali on ohraniti za nas, čeprav je taka žrtev zelo velika, vendar resnično mogočno je, če dovolimo in verjamemo, da je ljubezen odšla z njim in da jo bo zmeraj imel in čuval, kakor je prav, kadar je tudi pri nas tako.

Ko znaš svoja leta prešteti na prste rok,
si že poučen, kaj je prav in kaj ne.
Ko so ti za štetje let premalo še prsti nog,
si že zasidran v vrvežu življenja.
Tedaj že lahko koga prikličeš v življenje,
da si ob tebi prav nabira svoja leta.

Pred mogočniki in nasiljem
bodo klečeplazile in poklekale
notranje revne prestrašene pokveke,
dokler bo malim in velikim strahopetcem
krojil življenje strah zase
namesto ljubezni do vseh.

Ko človek poskuša resnično bit učiti, namesto da bi iz njene obujene ljubezni zaživel in ji dovolil razodetje je isto, kot da bi učil ribo plavati.

In potem človek dolgo uči ribo plavati, ta pa nikoli ne zna plavati, kot bi on hotel.

Vsi ljudje so dejali, to se ne da, in imeli so prav.

Ko pa je nekega dne enemu modrecu to uspelo, so vsi ta neverjeten uspeh začudeno gledali.

Nekdo, ki opozarja na napake ne pomeni da jih sam nima

'' Pridite in poglejte, dragi kolegi ! Tukaj smo jih našli, '' je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena.

Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.

Samoljubje tujih napak ne prenese,
svojih prikritih, pa se nikoli ne naveliča.

Stara hindujska legenda pravi, da so bili pred davnimi časi tudi ljudje bogovi. Toda zlorabili so svoje božanske moči in vrhovni bog Brahma se je odločil, da jim moči vzame ter skrije nekam, kjer jih bo nemogoče najti. Potrebno je bilo samo še najti tak skriti kraj.

Tudi nižji bogovi so bili poklicani na zbor, kjer so razpravljali o tej temi. Predlagali so naslednje : '' Zakaj ne bi zakopali človekove moči v zemljo ? '' Na to je Brahma odvrnil : '' Ne, to ni dobro, kajti ljudje bi globoko kopali in našli svoje moči. ''

Pa so bogovi rekli : '' Če je tako, bomo skrili njihovo božanskost na dnu najbolj globokega morja. ''

Toda Brahma se zopet ni strinjal : '' Slej ko prej bi človek raziskal tudi globine morij in gotovo bi jih našel in prinesel nazaj na površje. ''

*
Ne dopusti,
da te osamljenost
vrne nekomu,
ki mu ni mar zate.

(Marlon Brando)

S prigrabljenim bogastvom, z močjo in vplivom človek odriva vzgibe srca.
Srčno dobrim bogastvo, videz in ugled niso potrebni.
Prispevek za dobro vsega sveta je nas vseh odplačevanje življenjskega dolga.

Živela je uboga vdova, ki je imela dva sina. Bila je popolnoma odvisna od skromnega zaslužka svojih sinov, kajti sama je bila bolna in nemočna. Vsak dan je bila v skrbeh za posel svojih otrok. Vznemirjena je upala, da jima bo posel dobro šel. 

Prvi sin je prodajal dežnike. Zato je mati vsako jutro, ko je vstala, najprej pogledala ven, ali sije sonce ali če kaže na dež. Če je bilo mračno in oblačno, je hvaležno dejala: "O, gotovo bo danes prodal precej dežnikov." Če pa je sijalo sonce, je bila ves dan slabe volje v strahu, da nihče ne bo kupil dežnika.

nobene modre misli
ali zgodbe ni v teh besedah,
gre le za preprost uvid,
ki ti odkriva premeteno absurdnost razuma:
obstaja ogromni ego poln obljub,
ki divja po svetu besni in se plodi
nenehno ti izstavlja račune
in več ko mu plačaš več si dolžan...
zato če zares hrepeniš ga ulovi v sebi in ubij...
nato boš predvsem tih

Danes, 4. oktobra, sem slišala, da si živali še zlasti danes zaslužijo kak priboljšek.

Najbolj bi jim pomagali, če ne bi bile več razkosane kot priboljšek na naših krožnikih.

Na več načinov škodljiv priboljšek.

Na položnem griču je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, mož in žena, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima začel prepir.
Mož je jezno dejal: »Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji. Poglej, kaj se je zgodilo! Si zdaj zadovoljna?«

»To ni moja krivda,« mu je na isti način odgovorila njegova žena. »Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!«

Kot bi bil v breznu, pa ne potrebuješ rešitve. Kot bi bil osamljen, pa ne potrebuješ družbe.
Kot bi padal, pa ne potrebuješ varnostne mreže.
Kot bi se vrtel v orkanu, pa vendar miruješ.
Vse kar si uspel že prebroditi v svoji vožnji življenja se vrtinči kot spirala okrog tvoje biti, pa ne želiš tega ustaviti.
Ravno to strast, odločnost, željo, da se stopnjuje ta občutek, preoblikuj v sebi nepozabno doživetje.

Ko naša zmotna prepričanja izvolijo ponujeni cvetober,
ki zbira okoli sebe bolj po poslušnosti kot po sposobnosti,
smo podobni potnikom na nasedli ladji.

Kapitan ladje lahko menjava posadko, preden naleti na čeri,
ne more pa ladje in potnikov. Praviloma odide zadnji,
ni pa edini in zadnji krivec za brodolom.
Tudi zgrešene življenjske poti potnikov prispevajo svoje.

Ko sva bila z dekletom na modni reviji in gledala fotomodele, je prišlo na oder dekle, ki je gledalo zaradi nekega –Y-razloga zviška na publiko.

Ker tega nisem skozi strogost ocenjeval, sem imel dovolj moči, ki mi je omogočila spontano dopustiti, da je bila v meni sprejeta odprto ljubeče, kot vsak drug človek, taka kot je, brez ocenjevanja in obsojanja.
In glej, ko je prišla drugič na oder, sem to videl kot popolnoma nov dogodek, brez sence prejšnjega in opazil, da na njej ni bilo niti sledu te prejšnje vzvišenosti in je iz nje žarela dekliška ljubkost.
No kaj se nam ljudem tako rado zgodi? To da človeka sodimo le po delčku.