Živela je uboga vdova, ki je imela dva sina. Bila je popolnoma odvisna od skromnega zaslužka svojih sinov, kajti sama je bila bolna in nemočna. Vsak dan je bila v skrbeh za posel svojih otrok. Vznemirjena je upala, da jima bo posel dobro šel.
Prvi sin je prodajal dežnike. Zato je mati vsako jutro, ko je vstala, najprej pogledala ven, ali sije sonce ali če kaže na dež. Če je bilo mračno in oblačno, je hvaležno dejala: "O, gotovo bo danes prodal precej dežnikov." Če pa je sijalo sonce, je bila ves dan slabe volje v strahu, da nihče ne bo kupil dežnika.
Drugi sin je prodajal pahljače. Vsako jutro je uboga vdova pogledala proti nebu. Če se je sonce skrilo in je kazalo na dež, je postala žalostna in je vzdihovala: "Danes ne bo nihče kupil pahljače!"
Ne glede na to, kakšno vreme je bilo, se je uboga vdova vedno nečesa bala. Če je sijalo sonce, jo je bilo strah, kajti nihče ne bo kupil sinovih dežnikov. Če je bilo oblačno, je bila spet tako žalostna, kajti nihče ne bo od drugega sina kupil pahljače. Taka življenjska drža jo je napolnjevala z žalostjo in skrbjo.
Nekega dne se je odpravila k prijateljici. Ta ji je dejala: "Zakaj razmišljaš tako? Narobe ravnaš, draga moja. Če lije dež, bodo ljudje kupovali dežnike, če pa sije sonce, bodo kupovali pahljače. Ne moreš nič izgubiti!"
Vdova je prisluhnila prijateljičinemu nasvetu in spremenila način razmišljanja. Od takrat je zadovoljno živela do konca svojega življenja.
Živela je uboga vdova, ki je imela dva sina. Bila je popolnoma odvisna od skromnega zaslužka svojih sinov, kajti sama je bila bolna in nemočna. Vsak dan je bila v skrbeh za posel svojih otrok. Vznemirjena je upala, da jima bo posel dobro šel. 
