Na položnem griču je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, mož in žena, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima začel prepir.
Mož je jezno dejal: »Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji. Poglej, kaj se je zgodilo! Si zdaj zadovoljna?«

»To ni moja krivda,« mu je na isti način odgovorila njegova žena. »Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!«

»Bodi tiho!« je zavpil mož. »Samo zaničevala in zmerjala bi me. Jaz pa trdim: to je tvoja krivda. Ja, tvoja in samo tvoja!«

Medtem ko sta se prepirala, se je ogenj razširil. »Zagorela je cela hiša. Preden sta mož in žena končala prepir in odkrila, kdo je kriv, je njuna prijazna hiša postala kup pepela. 

Za razmišljanje:

Kolikokrat ob kakem nesrečnem in neljubem dogodku iščemo krivca, namesto da bi se skupaj lotili reševanja nastale škode, popravljanja in odstranitve posledic nekega neprijetnega dogodka ali nesreče, da bi tako preprečili še večjo katastrofo. Kajti če čim prej rešujemo škodo, preprečimo njeno razširitev, kar nam prinese večjo korist. Včasih sredi nekega skupnega dela ali sobivanja pride do neke nevšečnosti, in namesto da bi rešili situacijo, raje zanetimo prepir, ki onemogoči nadaljnje skupno sodelovanje. Raje se kujamo in smo nesrečni, s čimer si povzročimo dvojno škodo, namesto da bi se lotili obnove dela, druženja in sodelovanja, ki bi bilo vsem v napredek.

Vir: www.sinaj.si