Ko človek poskuša resnično bit učiti, namesto da bi iz njene obujene ljubezni zaživel in ji dovolil razodetje je isto, kot da bi učil ribo plavati.

In potem človek dolgo uči ribo plavati, ta pa nikoli ne zna plavati, kot bi on hotel.

Vsi ljudje so dejali, to se ne da, in imeli so prav.

Ko pa je nekega dne enemu modrecu to uspelo, so vsi ta neverjeten uspeh začudeno gledali.

Marsikaj so že videli od tega, kaj zmore človek, ki podredi kakršnokoli bitje svoji volji, vendar takšne skladnosti človeka in živali še niso nikoli videli.

Vse je bilo polno življenja in harmonije v tem ni bilo niti malo naučene poslušnosti in ponarejenosti.

Vprašali so ga;
povej nam, kako ti je to uspelo?

Rekel jim je;
v popolnem nenasilju in ljubezni, s spoštovanjem njenega božjega izvora sva postala eno in je njena volja postala moja volja, moja volja, pa je postala njena volja in ko se je to zgodilo je bilo vse ostalo lahko.

Izvorna ljubezen je čudež, ki mi je to omogočila.

Ali si dobil še kakšno spoznanje o vsem tem, ki bi lahko bilo za nas poučno so ga vprašali?

Mogoče vam pride prav to:
"Priznal sem, da bolje plava kakor jaz".

In ko sem zapustil jaz utvaro, ki je zmotno mislila, da vse to zna in jo lahko nauči bolje, sem tudi sam zaplaval.

Zamislite kakšen podvig je bil to zame, prej sem vedel, da sploh ne znam plavati skladno z resnico.

Priznati si, da imamo polno zunanjega znanja brez bistva, kadar je tako, je res bolj blagodejno, kot pa živeti laž in to imeti za resnico.