Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot.
Po tem pa pomislimo, kaj je bila njegova zadnja želja, kaj bi nam kot človek zapustil.
Sigurno ljubezen, veselje, radost in srečo, vsak, ki nas je imel rad.
Kajti, mi ne moremo ohraniti ljubezni zanj ali on ohraniti za nas, čeprav je taka žrtev zelo velika, vendar resnično mogočno je, če dovolimo in verjamemo, da je ljubezen odšla z njim in da jo bo zmeraj imel in čuval, kakor je prav, kadar je tudi pri nas tako.
Kajti resnično z bistvenim v sebi, je zmeraj tako prav, da to človek mora imeti in zmeraj ohranjati v vsej ljubezni sam.
V srcu si popolnoma dovolite, da je vaša ljubezen večja od žalosti.
Potem smrt ni tako tragična, ter se človek ne utaplja v premočnem žalovanju, ampak nekako spontano, na pravi način, pride iz vse ljubezni ljubečega stanja resnosti, v veselje radost in srečo, ter jo polnovredno živi, saj navsezadnje, je bila to tudi zadnja, mnogokrat neizgovorjena želja umrlega.
Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot. 
