Sai Ram!!!

Še enkrat se javljam iz Putappartija, kjer sem v asramu pri SAI BABI. Tu je zelo vroče, tako da čez opoldanski čas sploh ne moreš hoditi bos, sem že dobila opeklino na nogi. Pa vse to odtehta ta Svamijeva ljubezen. Živimo v tako čudovitih energijah v miru.

Sedaj smo praznovali novo leto od zveznih držav Tamil nadu in Kerale. Sedaj pa vsi pričakujemo dan, ko se Svami preseli za nekaj časa v Kodaikanal. Takrat se asram zapre in vsi potujemo za njim. Tam bo malo manj vroče, saj je to na nadmorski višini 2200m. Ko pa stopi človek iz asrama, se okrog njega takoj pojavi kup ljudi, ki prosijo. To so otroci, matere z otroci, stari, mladi, invalidi....skratka vsi bi radi denar.

Sai Ram!

Na pot iz Pokare v Nepalu v Indijo ni bila tako enostavna kot sem mislila. Po štirih urah divje vožnje se spuščamo v dolino, se kar naenkrat  ustavimo in čakamo v koloni na vročem soncu. Zvemo, da je bila prometna nesreča v kateri je motorist umrl in da so študentje sedaj zaprli cesto. V redu smo mislili, da bo to kakšna ura, pa gremo naprej.

Toda zmotili smo se. To lahko traja tudi celo noč, dan ali celo dva...Ljudje so začeli zapuščati avtobuse. Po štirih urah čakanja se tudi jaz, z dvema nahrbtnikoma, v skupini z Čehom Janom in parom iz Indije odpravim peš do naslednjega mesta, ki je oddaljeno 8km. Dobro je bilo, da je sonce že zahajalo in da se je pot spuščala v dolino. Ko smo šli mimo kraja, kjer je bila nesreča so se nam študentje posmehovali in ni bilo v njih nobene žalosti ali sočutja, pač pa neka jeza in aroganca.

Kako priti do točke, na kateri delujemo.
*
Kako uresničiti svoj dar.
*
Kako zasukati življenje brez upora in trenja, spontano k težišču ljubezni.
*
Kako zapreti rane, da iz obilja krvi požene veselje.
*
Kako doseči stoično mirnost in rast v seme, cvet in sad, ki dehti, zori in mezi.
*
Kako v babilonski zmešnjavi najti v globini molka sebe in doseči ubranost misli, ki plemenitijo duha.
*
Kako iz trenutka ustvariti plamen in razžariti telo, da ogreje dušo do skrajnih meja utemeljitve modrosti, ki bo varno shranjena v spominu.
*
Kako preseči obilje stvari in doseči obilje duha.

Piše: Nara Petrovič
Dolgočasen postaneš, če poveš vse.
- Voltaire

V uvodniku k septembrski številki Sodobnosti je Evald Flisar pisal o položaju pisatelja na začetku novega tisočletja in mu naslikal ne ravno bleščečo prihodnost. Kdor živi odprtih oči in ušes, se bo gotovo strinjal z njegovim grenkim opažanjem, da interes za literaturo izginja tudi zato, ker živimo v tako "zanimivih" časih. Toda zdi se mi, da je današnji čas zelo zanimiv le umetno razburkanemu in izmozganemu duhu otopelega potrošnika, ki mora dolgočasje slehernega dne razpihovati z izborom najbolj burnih zanimivosti iz domovine in sveta, hrupnimi zabavami in virtualnimi razvedrili.

Pa še takrat mu kompulzivna potreba po produktivnosti in ciljno usmerjenem delovanju, podkrepljena s podobnimi pričakovanji iz okolja, ne dovoli, da bi se zares odklopil in si oddahnil v nekem drugem svetu - v knjigi ali naravi ali celo obojem hkrati. Intimna izkušnja branja ali pravzaprav česar koli - romantičnega odnosa, kontemplacije v tišini, uživanja v prijetni glasbi, brezciljnega potepanja po gozdu - nas straši s svojo neplodnostjo, zato jo doziramo karseda pazljivo.

Kdor boji se volkov v samem sebi, prijel bo za orožje, da utiša njihov glas. Volkovi ga bodo požrli od znotraj. Smisel vojne je, da se nekaterim volkovi prikažejo - tistim, ki jih niso sposobni uvideti brez orožja. Za orožje primejo strahopetci, ki se ne upajo soočiti z volkovi.

Ko volka ukrotiš, postane uslužen pes. Vojna se nanaša na notranji boj v človeku. Ko prideš do določenega spoznanja, pa ukrotiš svoje razvade in ne prihaja do notranjih bojev.

boris

Vsak pravi voditelj naj bo predvsem pogumen,
samozavesten - in nikakor ne neumen!

In sebe samega naj zna obvladovati,
če hoče, da ga vsak bo mogel spoštovati!

Zdrav občutek za pravičnost naj ima razvit,
iskren naj bo do sebe in do ljudi odkrit!

Dragi bralci, vam kaj pove ta podatek, da so ob dnevu svetega Jurija pobirali graščaki dajatve?
A nadaljujmo tekst z določenimi podatki o rimski vojski. Legije so imeli za svoj simbol orla, medtem, ko naj bi imele kohorte za svoj simbol zmaja. (Kohorta je sestavna enota legije.) Simboliko zmaja kot praporja naj bi v rimske kohorte prinesli vojaki iz Male Azije. Predvsem Parti in tisti narodi, ki so se srečevali v svoji religiji z zmajem, ki je bilo njihovo božanstvo.

Zmaja, mitološko, nenavadno, a strašljivo ali čudovito bitje, zasledimo v različnih kulturah po svetu. Pomen zmaja pri različnih ljudstvih ni enoznačen. Ponekod zmaj simbolizira zlo, drugod predstavlja božanstvo. Bitje, ki je prinašalec dobrega. Na Kitajskem je recimo celo sinonim za cesarja. V krščanski Evropi dobi zmaj med ljudstvom povsem negativen predznak, ker to famo razširi cerkev. To se zgodi po zmagi krščanstva nad poganstvom. Vendar se ta negativna oznaka zmaja sčasoma pojavi šele okoli 10. stoletju, ko krščanstvo zmaja izenači s satanom ali hudičem. V nekako v istem času se pojavijo tudi zlate legende, med njimi tudi legenda o svetniku - vojščaku Juriju, ki premaga zmaja. (Voragine)

Namaste!

Zelo težko mi je bilo zapustiti Kalkuto, ki je naredila name zelo močan vtis.RADA JO IMAM. Tudi delo v misijonu je nekaj posebnega. Telo je včasih  protestiralo zgodaj vstati ali iti po največji vročini, toda srce  je vedno zmagalo. No zadnji dan, ko sem povedala da odhajam, so odhajam, so mi vsi volonterji zapeli v slovo. Sestre so se zahvalile in me povabile naj spet pridem. Imeli smo tudi mašo v hiši matere Tereze za otroke, ki so bili posvojeni v zadnjih dneh.

Ta dan  je nek par iz Italije posvojil štiri otroke, drugače pa so v tem času, ko sem bila jaz prisotna posvojili 15 otrok. Tako, vem da obstaja upanje tudi za te otroke. Težje pa je za Saro in Robija, ker sta slepa. Iz Kalkute sem se z vlakom 16 ur peljala do meje z Nepalom in nato še 6ur z kombijem do Katmanduja. To pa je bila zelo naporno, saj smo se ves čas vozili po zelo ovinkasti in strmi cesti, tudi do 2600m nadmorske višine.

Hoteti globoko v notranjosti, pomeni odpiranje vrat srca.
*
Dovoli si, da dohitiš sebe, preden te prehitijo drugi.
*
Ko začutiš na poti spolzko kamenje, se primi za brv, ki jo nosiš v sebi.
*
Sprehajaj se po poteh, ki jih je izbrala tvoja duša, in ko ti zmanjka poti, splavaj kvišku.
*
Ko si naveličan, se razveseli tisoč malih stvari. Male stvari vedno stegujejo roko k deblu, na katerem rastejo tiste, ki te bodo navduševale.
*
Skrivnost je tam, kjer tvoj plemeniti duh radovednosti odpira zapahe durim resnice.
*

Svobodo mislimo s političnimi pravicami, ki delujejo tako, da postanemo kot indiviuumi nesvobodni, da ne kratimo svobode drugim. Svoboda se preneha tam, kjer se začenjajo pravice drugih.
*
Svoboda je odgovornost.
*
Svoboden si samo v samogovoru v molitvi. Zato ljudje že tisočletja vztrajno molijo.
*
Običajno imenujemo človekovo delovanje, svobodo. Svoboda je torej metafizično prisotna okoliščina, ki vlada celotni naravi. Svoboda je v tem, da se odločaš in odzivaš na gole reakcije in tako deluješ.
*
Svobodo lahko uresničiš le s sodelovanjem sveta in z odnosom z drugimi ljudmi.

Le tvoja vztrajnost je dejavnik ključni -
brez nje le neuspeh dosežeš mučni!

Vztrajnost se razvijala bo bolje,
če jo bo podpirala moč volje.

Močneje svojo vztrajnost si boš okrepil,
če zavest o cilju boš v sebi prej razvil.

Pravilna kombinacija vztrajnosti in želje
je nepremagljiva in k uspešnosti pripelje.

Hvaležnost je širjenje srca v prostor.
*
Ne morem te naučiti, kako si lahko hvaležen, misli in besede v znak hvaležnosti govoriš skozi dušo. To je želja, ki hrepeni po zahvali za dobroto.
*
Naravni odgovor na to, da so bile tvoje potrebe videne in uslišane, še preden si vedel zanje, zahteva hvaležnost.
*
Hvaležnost je ritem letnih časov. Vse kar prinese letni čas drugemu letnemu času, je hvaležnost, ki obdarja s pomladjo zimo, z zorenjem pomlad, z obiljem poletje in s počitkom jesen.
*
Hvaležnost je spev, ki bi ga radi slišali, ko drugemu poje srce.
*

NAMASTE!!!
Tako kot sem obljubila vam danes opišem obisk hiše, v kateri živijo gobavci.

V misijonu imamo volonterji prosti dan četrtek in ta dan sem s skupino odšla v Gandhiji Prem Nivas Leprosy Centre. Najprej so nas sprejeli v eni učilnici in  nam malo povedali zgodovino. V to hišo je mati Tereza sprejela prve bolnike s to boleznijo, tu ji rečejo loprosy, že leta 1958. Potem je njen projekt podprl tudi Gandhi in od države dobila se več prostora in tu je nastalo pravo naselje. Tu delajo samo bratje matere Tereze, ni sester, niti volanterjev. Najprej smo si ogledali njihova tkalnico. To je prava mala tovarna, kjer vse delajo ročno. Tu tkejo sarije in prte za vse misijone Matere Tereze po celem svetu. Ti so bele barve z modrimi črtami.

NAMASTE!!! Danes sem se odločila, da vam opišem kako preživljam te dneve v Kalkuti. Vsako jutro vstanem že ob 5h in se takoj, ko odprem oči , zahvalim  bogu, da sem dobila to priložnost, da sem tu. Po umivanju se odpravim na pot v dom Matere Tereze. Pot po teh ulicah je bila na začetku zelo naporna, vse je bilo umazano in neprijeten vonj po urinu, saj so kar na ulicah javna stranišča, toda samo za moške. Oni lulajo, kakajo, ženske pa nič. Povem vam, da so mi te ulice vsak dan bolj domače, ne vidim več samo umazanije, ampak vidim tudi kako smetarji zjutraj pometajo in odvažajo smeti. Ljudje se umivajo, perejo obleko, svoje rikše in odpirajo lokale, nekateri pa še sladko spijo na tleh pokriti čez glavo.

Ko pridemo v dom imamo ob 6h mašo, kjer mašujejo duhovniki iz celega sveta. Na maši prisostvujemo volonterji in sestre, ki tu služijo. Po maši imamo zajtrk, kos kruha, majhna banana in čaj. Kako dober je sendvič z banano!! Danes sem se tudi poklonila na grobu matere Tereze in napisala kratko pisemce z zahvalo za njeno delo in z mojo prošnjo. Spoznala sem tudi sestro, ki sedaj nadomešča mater Terezo. Bila je zelo vesela, ko sem povedala, da sem iz Slovenije in lahko sem se tudi slikala z njo. No, ponavadi takoj po zajtrku odidem na avtobus za  Kaligate, kjer je ta dom kjer jaz delam.Vsi sprevodniki vedo,da gremo tja delat in nas tudi opozorijo, kje moramo iztopiti.

Zakaj, Gospod, se čutimo bolj varne v preteklosti kot pa v prihodnosti?
Zakaj skoraj fizično občutimo bolečino, ko pozdravljamo leto, ki se izteka,
ko pa vemo, da nas čaka drugo, »novo«?
Zakaj imamo občutek, da smo nekaj izgubili, da je nečesa konec, da je nekaj umrlo,
ko pa vendar dobivamo, se bližamo cilju, vstajamo?
Z neko otožnostjo pravimo, da imamo leto »manj«, kot da bi cilj svoje poti pustili za hrbtom,
kot da bi naš najdražji prijatelj ostajal vsako leto za eno postajo bolj daleč in bi mi odpotovali v nasprotno smer.
Mar ne bi moralo biti ravno nasprotno, Gospod?
Ali nisi ti tisti, ki prihaja?
In ali mar nismo mi vlak upanja, ki se vedno bolj bliža postaji, na kateri nas čaka sreča?
Vsako leto, ki mine, nas ne pripelje bolj proč, ampak bolj blizu tistega, ki ga ljubimo…

NEMASTE. To je zdaj novi pozdrav, saj sem prispela včeraj, po 37 urah vožnje v Kalkuto. Na prvi pogled je to zelo veliko, precej umazano mesto, polno revežev, ki pa ne prosjačijo tako kot v Putapartiju. Zelo veliko ljudi spi na ulici, pokriti so z kako krpo ali kartonom.zjutraj pa se kar na ulici umijejo in postavijo svojo "trgovino" ali karkoli že počnejo.Veliko je rikš, to so kot mala kočija, kjer lahko dva sedita in človek te vozi kamor pač želiš in to nekateri bosi tečejo in vlečejo po vročem asfaltu. Nastanila sem se v enem starem hostlu Red Army, kjer nas je polno popotnikov,je zelo poceni in čist. V sobi nas je 6 in skoraj vse delamo v misijonu Matere Tereze.

Tudi jaz sem danes šla prvič delat. Ne morem vam povedat kako to vse laufa. Tam so vedno sestre matere Tereze in vsak dan pridemo tudi volonterji iz celega sveta. V bolnici je okrog 100 ljudi, tistih najbolj revnih in najbolj ubogih. Tam kar začneš delat, prat perilo, posteljnino ali posodo, jih kopaš, umivaš masiraš. Danes je nedelja zato smo imeli mašo v angleščini, potem pa smo jih nahranili, očistili in se poslovili, saj smo danes tudi mi dobili kosilo, ker je nedelja.

Drage bralke.

Ko se boste zbudile, se zavedajte, da je današnji dan namenjen samo vam.

Vzemite si torej vsaj nekaj prečudovitih trenutkov in se spomnite vseh vaših navihanih iskric, ki ste jih od nekdaj želele uresničiti in vseh čudovitih darov, ki jih prinašate svetu.

Dragi fantje in možje, na nas pa je, da svojim ženam, dekletom, mamam in vsem predstavnicam nežnejšega spola, vsaj ta dan olajšamo nekatera njihova opravila in se tako zavemo njihove prave vrednosti. Prav je, da se jim zahvalimo tudi za vso njihovo ljubezen, prijaznost in veselje, ki ga brezpogojno delijo z nami.

Drage bralke, dovolite nam, da v imenu vseh fantov in mož, ki berejo te vrstice, izrečemo vse najboljše za 8 marec.

Uredništvo

Intuicija očala temna ti natakne,
neposredno pred spoznanjem pa ti jih odmakne.

Človek, ki doseže enotnost samega s seboj,
razmeroma z lahkoto bo dosegel vsak cilj svoj.

Pregovor, da "še slepa kokoš kdaj najde zrno",
pomeni, da slepota ni zanjo inhibicija,
ker nenehno jo v življenju vodi intuicija,
ki ji vid nadomesti in razsvetli noč črno.

Spoznanj nihče ne more ti posredovati -
z lastnimi izkušnjami le jih moreš zbrati!

Kadar in kjer srce lahko slavi vsak prebujajoči se dan - tisto postane dom. Kadar in kjer duh lahko najde hrano v drobnih trenutkih - tisto postane dom. Kadar in kjer um lahko izcedi smisel iz senc in iz svetlobe - tudi tisto postane dom.

...iz knjige Priscille Cogan "Stara pajkovka"