Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Modre_Misli_Zgodba_Sami_Zene_Leni

Kaj nas žene, da škodimo sami sebi? torek, 17. julij 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Piše: Nara Petrovič Če bi moral s prstom pokazati na en sam razlog, se ne bi obotavljal - glavni krivec je naša lastna lenoba. Pa ne fizična. Preleni smo za razmislek o tem, kaj je za nas dobro oz. slabo. Preleni smo za kljubovanje ustaljenim navadam. Preleni smo, da bi pogledali resnici v oči in nehali iskati izgovore. Preleni smo, da bi sploh razmislili o sebi in videli, da je prostora za izboljšanje še na pretek. Sebe se počasi navadimo in ne opazimo, da je kaj narobe. Lahko bi se primerjali z oblaki, ki ne čutijo vetra, ker z njim letijo. Znan je tudi primer žabe, ki takoj skoči iz vroče vode, če jo vržemo vanjo; če pa jo damo v lonec hladne vode in vodo počasi zavremo, žaba ne začuti višanja temperature in se skuha. Tudi v naše življenje marsikaj vstopi postopno in zato ne opazimo grozečih simptomov, dokler ni prepozno. Navadimo se določenih vzorcev delovanja in ne vidimo, kateri so dobri in kateri slabi. Ko pa gre za delovanje, ki je očitno škodljivo in razdiralno, si pred njim zapiramo oči in iščemo samoopravičila. Potrebe, navade, razvade in odvisnost Ustaljene vzorce delovanja bi lahko razvrstili v skupine po mnogih kriterijih - glede na to, koliko so koristni oz. škodljivi, pametni oz. neumni, pogojeni s starostjo, družbo, obdobjem ali jezikom. Sam jih bom razvrstil glede na to, kako močno smo navezani nanje, in sicer na: potrebe, navade, razvade in odvisnosti. Potrebe so lahko telesne, duševne, socialne in duhovne. Vsakdo jih mora izpolnjevati, da bi normalno (ali pa sploh) živel. Značilnost potreb je, da ne nastanejo s procesom ponavljanja, temveč so že "vgrajene" v človekov biološki program. Moramo jesti, piti, spati, delati, misliti, čustvovati, živeti v skupnosti drugih ljudi, imeti nekakšen dom ipd. Običajno dejanj, s katerimi zadovoljujemo potrebe, nimamo za navade, čeprav se očitno ponavljajo. Navade so potrebe, ki jih sprva nismo imeli, a so se nas sčasoma oprijele, ker smo bili dalj časa v stiku z neko dejavnostjo ali mislijo. Agatha Christie je rekla: "Čudna stvar, navade. Ljudje sami ne vedo, da jih imajo." Ko sprejmemo določen stil življenja ter vzorce vedenja ali razmišljanja, postanejo navade del našega značaja in družbena karakteristika. Vsaka generacija prenaša svoje navade na potomce, cel narod ima določena prepričanja, priljubljene dejavnosti, modo, glasbo, govorico; navadimo se na vožnjo s kolesom v službo, na specifično prehrano, dnevni red, čas bujenja, model stola, na katerem veliko sedimo, na okolje, določeno družbo, zvrst glasbe, ki jo poslušamo, hobije ipd. S tega stališča bi lahko rekli, da življenje ni nič drugega kot niz navad, ki ga včasih prekinejo opravila, na katera nismo navajeni (a se kmalu tudi nanje navadimo, če se ponavljajo). Običajno so koristne, škodljivo je le, če se na objekte navade preveč navežemo. Škodljivim navadam pravimo razvade (kajenje, popivanje, nezdrava prehrana, igre na srečo, brezciljno deskanje po internetu ali preklapljanje TV programov, posedanje v lokalih, ponočevanje itn.). To so tudi navade, ki jih nočemo (sami bi rekli "ne moremo") spremeniti, čeprav moramo zaradi njih po nepotrebnem trpeti. Zanimivo je, da zadovoljitev navad in razvad pogrešamo bolj kot izpolnitev potreb (npr. strasten kadilec pogreša cigarete bolj kot hrano). Odvisnost je razvada, ki se je sprevrgla v obsedenost. Odvisnik tako močno pogreša objekt svoje odvisnosti, da je za potešitev pripravljen narediti karkoli. Odvisnost uniči zdravje, optimizem, samospoštovanje, obzirnost do soljudi in druge pomembne človekove lastnosti, ki so pogoj za uspešno in polno življenje. Tega se morda celo zaveda, a neka močna sila v njem mu ne pusti, da bi deloval drugače. Psihološki mehanizmi nastanka razvad in odvisnosti so zelo zanimivi, toda prezapleteni za obseg tega članka (podrobno se jim posveča Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica). Zato bom poskusil odgovoriti le na vprašanje iz naslova: kaj nas žene, da škodimo sami sebi? Zakaj??? Nagnjenost k samouničevalnosti se začne razvijati v zgodnjem otroštvu, stopnjuje se skozi adolescenco in v polni meri izrazi, ko posameznik ustvari družino. V nadaljevanju opisan mehanizem je podzavesten, zato bi ga zavestno marsikdo zanikal. Torej: starši so osebe, od katerih otrok ne zna pričakovati drugega kot ljubezen. Kakorkoli se do njega obnašajo, to za otroka predstavlja ljubezen. Ne more presojati, kaj je prav in kaj ne, saj nima znanja in je popolnoma odvisen od skrbnikov. Svojo predstavo o ljubezni torej oblikuje glede na to, kakšnega odnosa je deležen od staršev. Ta vzorec se mu vtisne globoko v podzavest in pozneje v življenju išče to, za kar meni, da je ljubezen. Obstajata dve skrajnosti, večina ljudi pa je nekje vmes. Nekateri otroci so deležni razumevanja in sočutja, potrebe jim je dovoljeno izpolnjevati, njihove navade starši dopuščajo in spoštujejo. Vzgajani so v optimističnem duhu, nobena napaka ni nepopravljiva in čeprav niso idealni, jih starši sprejemajo in spodbujajo. Obravnavajo jih kot edinstvena bitja in jih ne oblikujejo nasilno v skladu s svojimi ambicijami in pričakovanji. Taki otroci imajo dobro mnenje o sebi, se spoštujejo in ne čutijo potrebe po tem, da bi si škodovali. Če pa otroka doma pretepajo oz. kako drugače zlorabljajo (fizično ali psihično), pozneje išče ljubezen v preobleki nasilja in jo tako tudi daje. Išče občutke, ki jih je doživljal ob starševskih izrazih "ljubezni" (krivdo, utesnjenost, strah, osamljenost, zavračanje, jezo, sovraštvo, zaničevanje, lastno ničvrednost). Seveda mu vse to povzroča podobno bolečino, kot jo je doživljal v otroštvu, ker pa je to edino njemu poznano doživljanje "ljubezni", občutek za pravičnost in pravilnost zatre. Najde torej dejavnosti in ljudi, ki mu vzbujajo prej omenjene občutke in se tako vedno bolj pogreza v samouničevalnost (pri čemer škodi tudi drugim). Seveda svojemu otroku (in partnerju) izkazuje ljubezen tako, kot se je "naučil" od staršev. Med obema skrajnostma je precej možnosti in ni res, da samo hujše oblike nasilja pustijo boleče posledice. Tudi otrok v "povprečni" družini pogosto doživi nepravico, če mu starši brez utemeljitve prepovedujejo izpolnjevanje potreb in navad (prepoved jokanja, siljenje s hrano, vsiljevanje svojega prav, neutemeljene zahteve (stori to, ker sem jaz tako rekel), otrokovih želj in potreb ne jemljejo resno). S takimi kaznimi uveljavljajo svojo premoč v naivnem prepričanju, da otroku koristijo, ta pa navadno niti ne razume povezave med kaznijo in "napako", zaradi katere je bil kaznovan. Vsako vsiljevanje in nepotrebno omejevanje, čeprav na videz nedolžno, vpliva na oblikovanje otrokove samopodobe in posredno povzroča odvisniško mentaliteto. Seveda lahko tudi idealno vzgojeni otroci postanejo odvisneži, če se navada zaradi pogostega ponavljanja prelevi v razvado in odvisnost (od hrane, dela, seksa, opojnih sredstev itd.). Ker je v njih globoko vsajen občutek o lastni vrednosti, pa se odvisnosti lažje ozdravijo kot ljudje, ki jih žene samouničevalnost, pogojena z občutkom, da niso "v redu". Če vidite v svojem življenju nek škodljiv vzorec vedenja, si to priznajte in sprva vsaj teoretično sprejmite možnost spremembe. Potem se opazujte in iščite vzroke (pri tem se oprite na vso možno pomoč drugih ljudi in knjig). Ugotovili boste, koliko vam škodijo razvade in odvisnosti in tega ne boste mogli več prenašati. Čeprav je negativna samopodoba vtisnjena globoko v podzavest, jo je možno spremeniti. Nekateri najdejo rešitev v uradno priznanih disciplinah, kot sta psihoterapija in hipnoza, nekateri v religiji, nekateri pa v alternativnih metodah (regresija, joga, akupunktura ipd.). Utišati je treba glas lenobe, ki nas prepričuje, naj se vdamo v usodo ali pa čakamo, da čas prinese spremembe. Andy Warhol je šaljivo rekel: "Vedno pravijo, da čas spreminja stvari, v resnici pa jih moramo spreminjati sami." Če smo škodljive razvade gojili dolgo časa, bomo potrebovali veliko truda in volje, da jih spremenimo. Spremembe so vedno možne, samo od nas pa je odvisno, kdaj in kako jih bomo naredili. Komentarji (0) www.pozitivke.net