“Res ja” je rekel fantič iz dežele strasti, umetnikov in govorice, ki zažge po telesu od vsega naboja in pomešanih ferkvenc. Bežna asociacija dveh kratkih besed jo je zopet napeljala, da je pričela svoje misli ovijati naokrog in okoli našega bivanja. Predvsem zdaj to ni bilo nič več vprašanje, kot nekoč, to je zdaj vedela, da smo neprezrto sami in samo mi skupaj in posamezno absolutni ustvarjalci svojega časa, sreče in kreiranja višjih in nižjih nivojev lastnih misli in čustev.

Tudi zakon vzroka in posledice ji ni bil več tuj, sedaj ga je pričela zavestno živeti, ker je uvidela in pričela razumeti ta pravzaprav preprost zakon za misel, a veliko težji za akcijo. Vprašanje, ki je ostajalo pa je bilo o zavesti posameznika. Mar je le ta “dana” z rojstvom in se skozi razvoj viša do nekakšne zopet “dane” točke ali šiba tja daleč v neskončnost?

Iz vira bistva je vrelo navzven to v radovednost posuto vprašanje, ali se nivo zavesti in zavedanja človeštva dviguje ali smo res ključ mladi? Pa vendar, zakaj je mnogo, ne tako močno mladih, ki se razprostirajo in vidijo ne le z očmi pač pa tudi z nečim neotipljivim in so zopet drugi, ki se jim “nekje konča”. Za sebe je skoraj da natanko vedela, ker je bila povezana v svet. Noben dogodek, nobena akcija v zgodbi njenega življenja se ni mogla zgoditi brez nje in posledice si je sodila sama, za svoje odločitve in dejanja.

S spoznanji je rastla odgovornost in ni bilo druge rešitve od te, da je zgrabila za težko orodje in si nabrala kvalitetnega materiala, s čimer je kot neutrudni tekač na dolge proge gradila etičnost lastnega delovanja in pričela razmišljati o posledicah. Gotovo je bilo nekaj, čistila je vse kar je bilo potrebno čiščenja in stopila je na pot, ki je pomenila učenje o ljubezni (najprej ljubezni do sebe). Vsak dan pred njo je postajal polnejši in zanimivejši, vedela je da prihajajo tudi dejanja in akcije polnejše in pestrejše narave. Pričela se bo širiti med ljudi, ne ona v fizični obliki, njen duh s spoznanji, saj čuti, da to mora. Zarila je svoje korenine v Zemljo, eno in po eno, močnejšo, šibkejšo.

Bilo je nekaj mističnega v zraku, ki jo je popeljalo in opazovalka je videla…kako jih vodi magija atmosfere. Nebo se je temnilo in puščalo svetlobo za seboj. VIdeti je bilo kako se temni oblaki približujejo Zemlji in bilo je nekaj vse naokoli. Nekdo je govoril sam s seboj, drugi si je vrtal po nosu, tretja je korakala ob bučno prometni cesti precej nevarni za bose noga tam korakati ob razgreti množici voznikov prekuhane krvi pretekajoče se po žilah. Piskali so kot nori, s jezili in ustvarjali absolutno zmedo vse naokoli. Nezavedajoč se kaj pravzaprav pomeni njihova enrgija usmerjena vsepovsod tam. Oni so ustvarjali in se prepuščali magijo. Mar je bila deklica tam, da premiksa to…ahh..ne…prevelika množica za tako malo deklico.

“Res ja”…vse gre za ceno in kvaliteto zavesti, z zavedanjem raste odgovornost. Veš…vem…(ne)naredi. Ahh, in kaj vse laho šola naredi tistim dušam. Zato se prepuščam zdaj in grem kot bo pa bo. Zdaj vidim stvari kot v resnici so. Verjetno se bom še vračala, a le nekajkrat. Dokler ne bodo vsi spoznali, dokkler mi ne bo dano širiti se povsod in bom prišla v veliko deželo med tiste duše. Ohh, kako si žeim nekaj duš s seboj v delu dve ali pač, katerem koli že. Jim bo uspelo, mu bo uspelo, ji bo uspelo. Enega še čakam, a on bo z menoj, ni skrbi. Zdaj pa…obračam se na sam vrh…naj stvari pritekajo v moje življenje brez omejitev…odprto sprejemam…

…I want to free my soul…”Res ja”…je rekel strastnež…ki ga še vlečejo silnice čustev in materije k sebi dol…notranjost pa je borba…želi napraviti kompromis s seboj, a še ni prišel njegov čas…ne še…še malo, a se trudim verjeti in ga spodbujati…

…”Happy all the time”…”have a good day”…je rekela tista moška duša…zavidajoči nivo že na meji popolnega(moškega)…in marskikateri bi se vprašal in oči pogreznil globoko navznotri,če bi si upal spustiti iz duše resnico in iskrenost lastne podobe v njegovem ogledalu…a daleč je tisto potovanje…

…POPOLNOMA SAMI, A ZA VSE SMO ABSOLUTNI USTVARJALCI LASTNEGA ŽIVLJENJA…