• Nikoli se ne smej sanjarjenju drugega človeka.

• Ljubi globoko in strastno. Morda boš na koncu prizadet, vendar je to edini način, da živiš polno življenje.

• Govori počasi, misli pa hitro.

• Daj ljudem več, kot pričakujejo in stori to z veseljem.

• Sprejmi nepopolnosti svojih prijateljev s tako lahkoto, kot sprejemaš svoje.

Piše: Olga Kolenc

Nič na tem svetu ni bolj dragoceno, kot je življenje samo.
***
Potujem k sebi. Ta pot je dolga, ta pot je najtežja.
***  
Je čas, ko spreminjamo svet in je čas, ko svet spreminja nas.
***
Življenje je kot igra na srečo. Na eni strani dobivamo, na drugi izgubljamo. Na koncu se, tako ali tako, vse izravna.
***
Vsak dan znova tekamo skozi labirinte svojih iluzij in večamo kup nepotrebne navlake, ki nas utesnjuje, ki nas poseduje.
***

Današnji dan daje priložnost, da včerajšnjega neprijetnega pozabimo, se iz njega kaj naučimo in upamo, da bo jutrišnji dan boljši.
*
Priložnosti se nam ponudijo, sprejmemo pa jih, ko razumemo urejen stvarnikov načrt in postanemo njegov sodelavec, ne glede na skromnost svoje vloge.
*
Priložnosti se pokažejo samo jasnovidnemu pogledu.
*
Priložnosti so prijateljice, ki tkejo niti žlahtnih poti do srca.
*
Enkratna priložnost speče čute vzdrami, večkratna pa jih vklene.

Piše: Nara Petrovič

Če bi moral s prstom pokazati na en sam razlog, se ne bi obotavljal - glavni krivec je naša lastna lenoba. Pa ne fizična. Preleni smo za razmislek o tem, kaj je za nas dobro oz. slabo. Preleni smo za kljubovanje ustaljenim navadam. Preleni smo, da bi pogledali resnici v oči in nehali iskati izgovore.

Preleni smo, da bi sploh razmislili o sebi in videli, da je prostora za izboljšanje še na pretek. Sebe se počasi navadimo in ne opazimo, da je kaj narobe. Lahko bi se primerjali z oblaki, ki ne čutijo vetra, ker z njim letijo. Znan je tudi primer žabe, ki takoj skoči iz vroče vode, če jo vržemo vanjo; če pa jo damo v lonec hladne vode in vodo počasi zavremo, žaba ne začuti višanja temperature in se skuha.

Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez oken, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno).

Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo: »Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj. P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč.«

Ta pesem je bila napisana na čajnem prtičku, ki mi ga je pred kratkim dal prijatelj - pesem me je nasmejala.

NE SKRBI!
Edino, zaradi česar se splača sekirati se, je tvoje zdravje.
Ali si zdrav, ali pa nisi.
Če si zdrav, naj te nič ne skrbi.
Če si bolan, te lahko skrbijo dve stvari-
Ali se boš pozdravil, ali pa umrl.
Če se boš pozdravil, naj te nič ne skrbi.
Če boš umrl, te lahko skrbijo dve stvari-
Ali boš šel v nebesa, ali v pekel.
Če greš v nebesa, naj te nič ne skrbi.
Če pa greš v pekel, boš zelo zaposlen
s pozdravljanjem svojih starih prijateljev
in ne boš imel časa, da bi te skrbelo-
Torej, zakaj bi te sploh skrbelo!

Piše: Nara Petrovič

kako z naravnimi navadami utrditi temelje celostnega zdravja telesa in duha
(Prirejen odlomek iz nove knjige Nare Petroviča: Človek: navodila za uporabo)

Človek živi, ne ve pa, kako naj bi živel. Civilizacijske navade so ga oddaljile od naravnih navad in ritmov ter fizičnega zdravja, s tem pa tudi od duševnega in duhovnega ravnovesja. Toda umetne navade tako tesno spremljajo njegov vsakdanjik, da o večini njih niti ne razmišlja v okviru koristnosti in škodljivosti, saj ne ve, da zanje sploh obstaja alternativa.

Pa ne mislim toliko na alternativo avtomobilom, mobilnim telefonom in računalnikom kot na alternativo toaletnemu papirju, straniščnim školjkam, zobnim ščetkicam, stolom in mizam, jedilnemu priboru ipd. In zakaj naj bi sploh potrebovali alternativo?

Ko se rodiš, dobiš skledo, zvrhano polno svetlobe. Če paziš nanjo, se jača, ti pa lahko počneš vse mogoče (plavaš z morskimi psi, letiš s pticami, veš in razumeš vse).

Toda če podležeš zavisti ali ljubosumju, spustiš kamen v skledo in nekaj svetlobe se odlije. Če postaneš nasilen, spustiš v skledo še en kamen, če si krut naslednjega in tako naprej. Svetloba in kamen ne moreta zavzemati istega prostora. In če še naprej spuščaš kamne v skledo, svetloba počasi ugasne in spremeniš se v kamen.

Zdravilni obredi(Hammerschlang & Silverman)

Anubis se je vrnil. Kmalu bo prišel čas ko bom tehtal vaša srca!

Piše: Igor Kononenko

Elisabeth Kübler-Ross je svetovno znana zdravnica, psihiatrinja in tanatologinja, ki je zaslovela po delu s hudo bolnimi in umirajočimi, z otroki in z obolelimi za aidsom, pa tudi po gibanju za hospice, ki ga je uvedla v ZDA. Je avtorica številnih knjig, ki so prevedene v dvajset jezikov. Elisabeth je bila mojstrica razumevanja, sočutja in ljubezni. Vedno se je borila za lajšanje trpljenja bolnikom in je nasprotovala brezsrčni in pogosto zbirokratizirani medicinski oskrbi ter opogumljala ljudi z modrostmi, ki segajo preko navidezne meje, ki ji pravimo smrt.

Rodila se je kot ena od enojajčnih sestric-trojčk v švicarski družini. Že od ranega otroštva se je borila za svojo identiteto, saj so trojčice spale v isti sobi, imele enake oblekice in enake igrače… Zelo zgodaj je postala zaščitnica šibkih in nemočnih otrok in živali in se zavezala temu, da bo postala zdravnica. Po 2. svetovni vojni je kot najstnica - prostovoljka pomagala pri obnovi porušenih domov po celi Evropi. Pri tem je tudi sama bila kar nekajkrat v smrtni nevarnosti. Kljub hudim težavam se je uspela vpisati na fakulteto in postati zdravnica.

Tu sem zato, da razkrijem resnico same cerkve (pisano z malo - kot pomen za mene (YINEPU))

Povojna »baby boom« generacija, kultura hedonističnega potrošništva (članek iz ZDA) je pustila svojemu naraščaju na mizi le drobtinice. 65 % jih pravi, da bo življenje njihovih otrok slabše kot je bilo njihovo. Elisabeth, 51 letna finančna analitičarka je svojim 4 otrokom prepovedala uporabljati stavek: »To bom dal-a v svoj življenjepis.« Kot otrok 60-ih je bilo njeno otroštvo polno svobode in zabave. Sedaj prestrašena opazuje, kako se njeni otroci bojijo za svojo prihodnost.

“Moja generacija,” pravi Sally, 20 letna študentka (Elisabethina hči), “je pod velikim pritiskom, in si že zgodaj v življenju organizira kariero.” Sally je vprašala svojo mater, kaj naj počne med počitnicami, da bo lahko kaj zapisala v življenjepis. Elisabeth je to šokiralo, brezskrbne slike njene barvite mladosti iz 60-tih letih so zamenjale slike temne prihodnosti njenih otrok.

Piše: Igor Kononenko

Rodil se je kot Chinmoy Kumar Ghose v majhni vasi Shakpura v vzhodni Bengaliji (danes Bangladeš). Bil je najmlajši od sedmih otrok v družini. Leta 1944, ko sta oba starša umrla, je dvanajstletni Chinmoy odšel v ašram Sri Aurobinda v duhovni skupnosti blizu Pondicherrija na jugu Indije. Tukaj je preživel dvajset let v duhovni praksi integralne joge (ki vnaša duhovnost v vse vsakodnevne aktivnosti), ki je vključevala dolge ure meditacije, trening vrhunske atletike, pisanje poezije, esejev ter duhovnih pesmi.

Že v zgodnjih najstniških letih je imel globoke notranje izkušnje in je v naslednjih letih dosegel zelo napredna meditativna stanja. Leta 1964 se je preselil v mesto New York, da bi delil svoje notranje bogastvo z iskrenimi iskalci na zahodu. Začel je z majhno skupino učencev, kmalu pa je število privržencev začelo hitro naraščati. Ustanovil je več centrov v ZDA, Evropi, Aziji in Avstraliji.

“Res ja” je rekel fantič iz dežele strasti, umetnikov in govorice, ki zažge po telesu od vsega naboja in pomešanih ferkvenc. Bežna asociacija dveh kratkih besed jo je zopet napeljala, da je pričela svoje misli ovijati naokrog in okoli našega bivanja. Predvsem zdaj to ni bilo nič več vprašanje, kot nekoč, to je zdaj vedela, da smo neprezrto sami in samo mi skupaj in posamezno absolutni ustvarjalci svojega časa, sreče in kreiranja višjih in nižjih nivojev lastnih misli in čustev.

Tudi zakon vzroka in posledice ji ni bil več tuj, sedaj ga je pričela zavestno živeti, ker je uvidela in pričela razumeti ta pravzaprav preprost zakon za misel, a veliko težji za akcijo. Vprašanje, ki je ostajalo pa je bilo o zavesti posameznika. Mar je le ta “dana” z rojstvom in se skozi razvoj viša do nekakšne zopet “dane” točke ali šiba tja daleč v neskončnost?

Narava govori v vseh človeških jezikih in poganja neustavljive sile dobrega, ki se prepoznajo med sabo kot sila ljubezni.
*
Narava je v davnini prižgana žeja, ki razigrano pritrjuje dežju, da sta dva, ki ju spaja ljubezenska vez.
*
Najstarejši mistični zapis je narava, ki te nauči brati najbolj izvirno abecedo. V njej so zbrane in zapisane vse dobrohotne moči učinka, da se žrtev preoblikuje v življenje.
*
Narava je zgradila epitaf soncu z zapisi v barvah rož.
*
Z letnim prirastkom volje narava odene zemljo s svojo praznično obleko in te uči, kako preusmeriti svoje zanimanje k lepemu.

Predstavljamo izbor citatov na temo Mojstri modrosti – Maitrejevih citatov (Maitrejeva sporočila in Maitrejevi nauki – zakoni življenja), citatov Mojstra Benjamina Crema (Mojster govori) in pisanj Benjamina Crema

Ko nas boste videli, boste vedeli, da se je začel novi čas - čas delitve dobrin in pravičnosti, čas ljubezni in bratstva, čas Božjega zakona. Jaz sem učitelj novega časa. Sem Njegov znanilec. Predal vam bom tisto, kar vas bo popeljalo nazaj domov. Dal vam bom navodila, ki bodo v vas sprostila vašo božansko naravo.

Iz mojih bratov se bo stekal ustvarjalni ogenj, ki bo prižgal vaše svetilke in vas sijoče popeljal k Bogu. Moji mojstri poznajo le Ljubezen in radost. To bo, prijatelji moji, tudi vaša dediščina.
(Maitreja, iz sporočila št. 136)

Pripovedovanje zgodb je razširjeno povsod po svetu in zgodbice so bistven del vsake kulture; pripovedovalec zgodb je obdarjen z dobrim spominom in ima občutek za povezovanje niti v celoto. Pripovedovanje zgodb je močno prisotno v Centralni Aziji, ki so jo do pred 100 let poseljevali nomadi. Ko je pleme sledilo svojim čredam čez gore in pustinje, so se lahko zanesli edino na govorjeno besedo.

Nomadske družbe so ekonomične v vseh pogledih njihove kulture, razen v pripovedništvu. Zgodbice so lahke, skrajšajo čas potovanja, nosijo zgodovino in so dediščina otrokom. Vrednost pripovedništva je izražena v zgodbici iz Kazakstana: Celi možgani: Bil je sedmi dan. Bog je končal z ustvarjanjem sveta, ko je spredvidel, da je pozabil človeku dati možgane. Zatorej je napolnil z možgani vrč, poklical angela in dejal: “Pojdi in daj človeškim bitjem njihove možgane!”

Piše: Igor Kononenko

Rodil se je kot Michael Luther King v Atlanti, Georgia, ZDA, očetu Michaelu Luthru Kingu st. in mami Alberti Williams King. Oče in ded sta bila duhovnika v baptistični cerkvi. Leta 1935 je oče spremenil svoje in sinovo ime v Martin. King ml. je leta 1948 končal študij sociologije na Morehouse College. Leta 1951 je končal študij na teološkem semenišču Crozer in doktoriral iz teologije leta 1955 na Univerzi v Bostonu.

Leta 1953 se je poročil s Correto Scott. Leta 1954 je postal župnik v baptistični cerkvi v Montgomery-ju v Alabami.  Leta 1955 je zaradi diskriminacije črncev v istem mestu vodil bojkot avtobusov. Takrat so ga aretirali, vendar je vrhovno sodišče ZDA odločilo v prid črncev in odpravilo diskriminacijo na avtobusih. King je leta 1957 pomagal ustanoviti Southern Christian Leadership Conference (SCLC) – gibanje za  državljanske pravice, ki ga je vodil do smrti.