Ko je Aleksander Veliki osvojil Perzijo, je nenadoma hudo zbolel. Eden njegovih generalov mu je poslal pismo, v katerem mu je napisal, da ga namerava njegov zdravnik zastrupiti. Aleksander je pismo prebral brez vsakršnega znaka čustev in ga položil pod vzglavnik.

Ko je prišel zdravnik in mu pripravil zdravilo, je Aleksander rekel, da ga ne vzel takoj ter da naj ga položi nekam na dosegu roke. Hkrati pa je zdravniku dal za prebrati pismo generala.

Aleksander se je oprl na komolec in zelo pozorno opazoval zdravnikov obraz, kakor bi zrl v njegovo dušo. Vendar pa ni opazil niti najmanjšega znaka strahu ali krivde. Takoj je segel po zdravilu in ga brez besed spil.

Arabska princesa si je vtepla v glavo, da se bo poročila z enim svojih sužnjev. Kralj je lahko rekel ali storil, kar je hotel, nič ni moglo pripraviti princese, da bi spremenila odločitev. In tudi nihče izmed kraljevih svetovalcev ni vedel nasveta.

Nazadnje se je pojavil na dvoru moder star hakim. Ko je slišal o kraljevih težavah, je rekel:" Vaši visokosti so slabo svetovali, kajti, če dekletu prepoveste poroko, vam bo samo zamerila in jo bo še bolj privlačilo, da se poroči s sužnjem."

"Potem mi povej, kaj naj storim," je zaklical kralj. Hakim je naredil načrt za akcijo.

Varuj me plehkosti in plitvega dojemanja.
Varuj me neodločnosti in ponavljanja napak.
Varuj me škodljivih razvad in nezmernosti.
Varuj me neznačajnosti in polovičarstva.
Varuj me prehitrih obljub, ki jih ne bom zmogla izpolniti.
Varuj me občutka zadovoljnosti z že doseženim in prepričanja, da sem že dovolj storila.
Varuj me napačnih odločitev in nezmožnosti biti prožna.
Varuj me, tako pretiranega prilagajanja drugim kot tudi trmoglave samovšečnosti.
Varuj me, tako nezmožnosti sprejemanja vsega novega kot tudi pretiranega oklepanja starih, že preizkušenih »receptov«.
Varuj me maličenja lastne samopodobe in zatiranja razvoja svojih danosti.

Vsega zla in slabega, obvaruj me
in vztrajno išči dobro v meni.

Danijela Premzl

Nekaj modrega:

Danijela Premzl

Piše: Nara Petrovič

Kdo ne pozna Arhimedove izjave "Dajte mi trdno oporo in premaknil bom Zemljo"? Arhimed je videl, kar so videli tudi drugi - da lahko z vzvodom z malo moči pri daljšem koncu ustvarimo veliko silo pri krajšem koncu - ugotovil pa je tudi, da brez trdne opore na sredini vzvod ne deluje. Opora mora biti dovolj trdna, da nosi vse sile skupaj.

Tudi moč človeka je v veliki meri odvisna od tega, na kakšni podlagi stoji in kako razporeja energijo - tako v neposrednem kot v prenesenem smislu. Ljudje, iz katerih izžareva moč, vsekakor imajo trdno oporo, bodisi da so predsedniki držav, uspešni poslovneži, slavni igralci, duhovni voditelji ali pa majhni, vendar priljubljeni uslužbenci, učitelji, natakarji …

Ženska prijateljstva niso le hvaležna tematika, ki jo je medijski svet pohlepno posvojil, saj se s prikazanimi situacijami lahko poistoveti marsikatera posameznica s svojim prijateljskim krogom.

A želja po trdnem in večnem prijateljstvu sama po sebi ni dovolj, za prijateljstvo se je treba truditi kot za vsak drug kvaliteten medosebni odnos. Tudi najbolj dolgotrajna prijateljstva nasedejo na čereh, ki so lahko usodne.

Trend prijateljstva kot medijskega ideala

Moderen medijski svet nas je s temo ženske povezanosti in prijateljstva vidno obnorel z ameriško kultno nanizanko Seks v mestu. V njej lahko spremljamo zanimivo družbo štirih dam, modernih Newyorčank, ki so si med seboj zelo različne, skupaj pa poosebljajo mnogo ženskih lastnosti in dajejo pristen vtis trdnega ženskega prijateljstva. Ne glede na to, kam so jih življenjske poti popeljale, je pomirjajoča misel, da se še vedno lahko zanesejo druga na drugo.

Poglejte, imam približno 10 let delovne dobe, in ves ta čas mi nedovoljeno, brez vprašanja kradejo od plače. Z tem denarjem, ki so mu dali brezmiselno ime davki podpiramo čedalje več ljudi in njihovih družin, ki si s svojim delom ne služijo svojega denarja.

Absurd se pa začne, ko pomislimo da so to politiki, ki po njihovih besedah skrbijo za naš blagor. S tem denarjem nam postavljajo omejitve, kazni, njihov uzakonjen prav... Pravkar sem na robu preživetja, čeprav pošteno kot negovalka, skrbim za življenje 160- ih starejših ljudi za 500 evrov na mesec.

Obljubi si in bodi močen, naj te nič ne moti.
Vsakemu, ki ga srečaš, govori o zdravju, sreči in rasti.
Naj se vsi tvoji prijatelji počutijo posebne.
Vedno glej na pozitivno stran stvari, naj se tvoj optimizem uresniči.
Misli najbolje, delaj v dobro vsega, pričakuj najboljše.
Bodi navdušen nad uspehom drugih, ravno tako, kot si nad svojim lastnim.
Pozabi na napake v preteklosti in se usmeri k večjim dosežkom v prihodnosti.
Bodi vesele zunanjosti in vsakemu, ki ga srečas, podari nasmeh.
Toliko časa posveti svoji rasti, da ne boš imel časa kritizirati drugih.
Ne skrbi, ne bodi jezen, naj te ne bo strah.
O sebi imej dobro mnenje in to pokaži ostalim, ne z besedami, temveč z dejanji.
Živi v veri, da je ves svet na tvoji strani, tako dolgo, dokler boš iskren do samega sebe.
Lahko dosežes neverjetne stvari, samo če imaš močno vero, veliko željo in nikoli ne odnehaš.

Piše: Nara Petrovič

Morda se vam bo sprva zdelo nenavadno, celo smešno, da v Vivi berete prispevek o iztrebljanju. Spraševali se boste, zakaj neki se je avtor spravil razpredati o takšni banalnosti, kot je položaj telesa pri tem neuglednem, smrdljivem opravilu. Kako mu je sploh prišlo na pamet, da Slovencem na začetku 21. stoletja predlaga, naj kakajo čepe?

Navajeni smo iztrebljanje skrivati nekam na stran, na stran-išče, da bi neugledni zvoki in vonjave ostali čim bolj neopaženi. Z njim je povezanih veliko žaljivk in negativnih občutkov, kot so sram, gnus, nelagodje, tesnoba, odpor – poleg tistih pozitivnih, seveda, povezanih z olajšanjem, ki mu (upajmo) sledi.

Zanimivo je, da praktično nimamo nezaznamovane besede za to vsakdanje dejanje, ki ne bi bila bodisi klinična ali otroška ali vulgarna. Ampak pustimo zdaj besede, poglejmo končno, kaj je torej tako problematičnega v sedečem opravljanju potrebe.

Ni treba, da smo znanstveniki, pedagogi, učitelji ali psihologi, zdrava pamet in intuicija nam povesta, da se moramo prilagajati drug drugemu in svoji skupnosti, obenem pa nam še bolj določno povesta, da človek potrebuje svobodo in ustvarjalnost za svojo srečo. A največ vredna sta svoboda in ustvarjanje tam, kjer smo si s prizadevanjem, disciplino in tudi z odrekanji poglobili znanje in razširili obzorje.

(Janek Musek v predgovoru h knjigi Zdenke Zalokar – Divjak: Vzgoja je… ni znanost)

Občutek za obvladovanje sebe ali sposobnost, da se raje zoperstavimo čustvenim viharjem, ki jih burijo udarci naše usode, kot da bi počepnili pred njimi kakor »sužnji strasti«, velja za krepost že iz Platonovih časov. (…) Starogrška beseda za krepost je sophrosyne. Page Dubois, poznavalec grške zgodovine, je prevedel njen pomen kot »živeti previdno in razumno; ohraniti razpoloženjsko ravnovesje in modrost«. (…)

Vzemi današnji dan in vanj zmešaj naslednje sestavine: tretjino dajanja svojega časa in energije ljudem, ki jo potrebujejo, kozarec potrpežljivosti za volanom ter košček notranjega miru. Dodaj otroško razposajenost in druženje z ljudmi, ki jih imaš rad.

Primešaj košček ustvarjalnosti in delovne vneme ter začini to s svojim talentom. Vse skupaj zmesi v testo, ki mu po koščkih vmešaj še nekaj svojih ciljev, dobrih odločitev in upanja. Masa naj počiva v skledi, ki si jo namazal z majhnimi srečami, katere si spotoma nabiral ob poti.

Vse stvarstvo je na delu in se neprestano oblikuje. Ti ne moreš biti izjema.
*
Življenje je zakladnica biserov, ki ti jih delo polaga v roke.
*
Delati dobro je tvoja pravica in dolžnost, grešiti in se kesati je zakon, po katerem živiš.
*
Koncentracija svetlobe na nebu, ki dela dan, je znamenje, da je narava na delu. Ti si del nje, zato vstani, ne moreš ostati križem rok.
*
Le tvoje delo je dokaz o resničnem večnem življenju. Večno ostajajo le sledi, ki jih zapuščaš za seboj.
*
Njegovo roko je začutil v zapestju, ko je razdeljeval sebe. Vedel je, da dela dobro.

• Nikoli se ne smej sanjarjenju drugega človeka.

• Ljubi globoko in strastno. Morda boš na koncu prizadet, vendar je to edini način, da živiš polno življenje.

• Govori počasi, misli pa hitro.

• Daj ljudem več, kot pričakujejo in stori to z veseljem.

• Sprejmi nepopolnosti svojih prijateljev s tako lahkoto, kot sprejemaš svoje.

Piše: Olga Kolenc

Nič na tem svetu ni bolj dragoceno, kot je življenje samo.
***
Potujem k sebi. Ta pot je dolga, ta pot je najtežja.
***  
Je čas, ko spreminjamo svet in je čas, ko svet spreminja nas.
***
Življenje je kot igra na srečo. Na eni strani dobivamo, na drugi izgubljamo. Na koncu se, tako ali tako, vse izravna.
***
Vsak dan znova tekamo skozi labirinte svojih iluzij in večamo kup nepotrebne navlake, ki nas utesnjuje, ki nas poseduje.
***

Današnji dan daje priložnost, da včerajšnjega neprijetnega pozabimo, se iz njega kaj naučimo in upamo, da bo jutrišnji dan boljši.
*
Priložnosti se nam ponudijo, sprejmemo pa jih, ko razumemo urejen stvarnikov načrt in postanemo njegov sodelavec, ne glede na skromnost svoje vloge.
*
Priložnosti se pokažejo samo jasnovidnemu pogledu.
*
Priložnosti so prijateljice, ki tkejo niti žlahtnih poti do srca.
*
Enkratna priložnost speče čute vzdrami, večkratna pa jih vklene.

Piše: Nara Petrovič

Če bi moral s prstom pokazati na en sam razlog, se ne bi obotavljal - glavni krivec je naša lastna lenoba. Pa ne fizična. Preleni smo za razmislek o tem, kaj je za nas dobro oz. slabo. Preleni smo za kljubovanje ustaljenim navadam. Preleni smo, da bi pogledali resnici v oči in nehali iskati izgovore.

Preleni smo, da bi sploh razmislili o sebi in videli, da je prostora za izboljšanje še na pretek. Sebe se počasi navadimo in ne opazimo, da je kaj narobe. Lahko bi se primerjali z oblaki, ki ne čutijo vetra, ker z njim letijo. Znan je tudi primer žabe, ki takoj skoči iz vroče vode, če jo vržemo vanjo; če pa jo damo v lonec hladne vode in vodo počasi zavremo, žaba ne začuti višanja temperature in se skuha.

Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez oken, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno).

Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo: »Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj. P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč.«