Kdo ne pozna Arhimedove izjave "Dajte mi trdno oporo in premaknil bom Zemljo"? Arhimed je videl, kar so videli tudi drugi - da lahko z vzvodom z malo moči pri daljšem koncu ustvarimo veliko silo pri krajšem koncu - ugotovil pa je tudi, da brez trdne opore na sredini vzvod ne deluje. Opora mora biti dovolj trdna, da nosi vse sile skupaj.
Tudi moč človeka je v veliki meri odvisna od tega, na kakšni podlagi stoji in kako razporeja energijo - tako v neposrednem kot v prenesenem smislu. Ljudje, iz katerih izžareva moč, vsekakor imajo trdno oporo, bodisi da so predsedniki držav, uspešni poslovneži, slavni igralci, duhovni voditelji ali pa majhni, vendar priljubljeni uslužbenci, učitelji, natakarji …
Tisti največji in najmočnejši so taki postali zato, ker so gradili na dobrih temeljih, dejansko pa so tudi oni začeli z majhnim. Vsaka stolpnica je sprva pritlična. Ni pomembno koliko denarja imamo, kako smo izobraženi, kateri poklic opravljamo, pomembno je, s kakšnim duhom se lotimo tega, kar počnemo. Ta duh pa je v veliki meri odvisen od tega, ali izhajamo iz svojih moči ali iz slabosti. S tem ne mislim na moč telesa ali intelekta, temveč na moč osebnosti, notranje integritete in zavezanosti sebi.
Mati Tereza, na primer, ni imela ne denarja, ne podpore oblasti, ko je začela s svojimi humanitarnimi dejavnostmi, imela je "samo" veliko srce, popolnoma predano temu, kar je delala in za kar je bila poklicana, ter neomajno prepričanje, da s poslušanjem svojega srca deluje pravilno. Pa poglejte, kakšna neverjetna moč je sijala iz te suhcene ženice v preprostem belem sariju!
Začutila je svojo moč in ker je imela prostrane in trdne temelje, je lahko z njo zgradila neverjetno svetovno ustanovo in pomagala milijonom ljudi. Ni imela zunanjega kapitala, imela je notranji kapital, nekaj, kar je težko izraziti z besedami, skriva pa se v vsakomer od nas. Njena tla so bila tako trdna, da je nič ni moglo omajati.
Gradnja temeljev
Temelje postavimo v otroštvu z vzgojo in osnovno izobrazbo. Kasneje jih z nadaljnjo izobrazbo, privzemanjem družbenih norm in delom prekrijemo s stavbo (včasih bolj s kupom opek), ki se pogosto ne ujema s temelji. Lahko da smo temelje pustili predolgo stati in jih je zaraslo grmovje, zato ne vemo, kaj naj bi sploh gradili; morda so krhki, mi pa želimo na njih zgraditi stolpnico; pogosto so namesto nas na silo gradili starši; včasih na ozkih gradimo palačo, na širokih pa kolibo …
Če ne začutimo, kakšno podlago imamo, pri gradnji ne bomo mogli optimalno izkoristiti vsega, kar imamo na razpolago. Mnogi mladi ljudje so zbegani, ko se morajo odločiti za življenjski poklic, starejši so nečimrni, ker morajo za zaslužek delati, kar jih pravzaprav ne veseli in notranje dopolnjuje.
Ko so temelji v mladosti postavljeni, jih ne moremo več spreminjati, lahko jih samo identificiramo, začutimo in prilagodimo gradnjo nad njimi, odpravimo razpoke in počistimo navlako. Prej, ko s tem začnemo, tem bolje. Starejši ljudje morajo pogosto veliko podreti, preden pridejo do temeljev, kar ni ravno spodbudno, zato je psihološko in duhovno poseganje v same osnove osebnosti v starih letih veliko bolj težavno.
Sam sem imel srečo, da sem začel graditi brez zelo velikih kupov navlake, pa tudi usoda mi je bila na poseben način naklonjena. Na svojem primeru mi bo najlažje pokazati, kako je mogoče iz preteklosti izbrskati trdno oporo, na kateri lahko izgradimo svoje življenje, ne samo poklic, ampak tudi vse ostale sestavine - miselnost, vero, prepričanja, prehrano, zdravje, odnose …
Čudna je pot usode
V šoli sem blestel pri naravoslovnih predmetih in tujih jezikih. Učenje na pamet me je odbijalo, ure slovenščine pa sem sovražil bolj kot kar koli. Za zaključni izpit na gimnaziji sem se učil samo slovenščino, za ostale predmete sem vse vedel spontano. Strašno sem se bal eseja, ker za spise nikoli nisem dobival dobrih ocen in sem imel kompleks, da sploh ne znam pisati.
Tema eseja mi je bila všeč in zgodilo se je nekaj nenavadnega - kar "noter sem padel" in pisal, pisal … Občutek je bil dober. Na ustnem delu sem se odrezal kar v redu in bil sem skoraj prepričan, da sem izpit opravil, za dve bi moralo biti dovolj. Toda bojazen je ostala do podelitve diplom. In ko sem jo dobil? Bil sem osupel! Slovenščina: 5! Vsi ostali predmeti: 4.
Tako sem dobil potrditev, da le nisem tako zanič pisec, kot je bilo videti iz ocen na gimnaziji. Toda prepričanje, da sem ustvarjen za delo naravoslovca, je ostalo. Vpisal sem se na študij fizike … in doživel neprijetno presenečenje. Praktična logika in konkretno razmišljanje, na katerega sem se lahko oprl na gimnaziji, tu več ni prišla v poštev. Vse se je vrtelo okoli matrik, množic, kompleksnih integralov, formul … ti pa so se vedno hitreje vrteli v moji glavi, da se me je lotevala slabost. To je bilo zame daleč od uporabne srednješolske fizike, ki je bila dostopna konkretnim predstavam. Hotel sem pobegniti …
… in tudi sem. V Hare Krišna skupnost. Ko gledam nazaj, vidim, da je bila ta odločitev iskanje novega upanja, novih možnosti. Imel sem srečo, ker so mi dejansko bile dane prave možnosti. Začel sem opravljati delo prevajalca, lektorja in korektorja prevodov starodavnih vedskih tekstov iz angleščine in se ob tem delu dobro naučil slovničnih pravil (ki sem jih prej tako sovražil). Občutek je bil fantastičen - zmorem, nisem nepismen!
Lahko sem proučeval sanskrt in čudovito vedsko filozofijo, ki me je navdihnila in mi dala odlično ideološko osnovo za razumevanje drugih kultur in tradicij, pa tudi za preseganje ideoloških okvirjev. Poleg tega sem tudi pisal, predaval, poučeval … Slovenski jezik je postal moj najboljši prijatelj, moje osnovno orodje pri delu. Kasneje sem začel pisati članke in eseje za slovenske revije in časopise, napisal sem knjigo, še naprej pišem, prevajam, lektoriram, korigiram in dobivam potrditve, da sem v tem dober.
V Hare Krišna skupnosti vladajo stroga pravila, zato je v njej našel zavetje moj zbegani um. Jasen okvir, v katerega se je lahko postavil, mu je pomenil toliko, da ga niso preveč motili včasih precej nezdravi socialni pritiski. Ko je dobil red, mir, idejni okvir in samozavest, pa je vedno hitreje rasel, tako da je počasi že začel siliti ven.
Splet okoliščin, srečanje z odprtimi člani skupnosti, branje psihološke literature in boleče razčiščevanje notranjih konfliktov so me pripeljali tako daleč, da sem se od skupnosti odmaknil. Filozofski okvir je ostal, čudovita izkušnja je še z menoj, vsestransko praktično znanje iz te življenjske šole je neizbrisno v meni, dodal sem samo širino mišljenja, sproščenost, prizemljenost in svobodo.
Zdaj delam stvari, ki me veselijo in jih odlično obvladam, so v skladu z mojo naravo, mi omogočajo tudi delo na sebi. Saj ne, da sem brez težav, morda jih je v nekem smislu še več (več ko človek dela, več je tudi težav), toda imam vsaj poseben občutek notranje izpolnjenosti in varnosti, ne glede na zunanje okoliščine.
Nauk zgodbe …
Ko sem v nekem trenutku na svoje življenje pogledal od strani, sem iz tega, kar se je prikazalo pred menoj, izluščil svojo trdno oporo. Seveda je zgoraj opisan le okviren pregled moje izobrazbe, dela in nekaterih drugih področij brez upoštevanja mnogih dejavnikov - ampak to zadostuje za okvirno ponazoritev, ki si jo lahko privoščim na teh dveh straneh.
Nekatera od spoznanj (zelo strnjena) o moji trdni opori so bila naslednja:
- Za občutek trdnosti in posledično moči moram dati poudarek pisanju in prevajanju (v vašem primeru tistemu delu, ki ga prepoznate kot najprimernejšega zase), ostale dejavnosti pa opravljati manj ali jih prepustiti drugim.
- Ko sem se našel v svojem delu in se tudi primerno usposobil zanj, se je na svoje mesto začelo postavljati tudi vse ostalo.
- Kdaj imam trdno oporo, lahko vidim po tem, ali čutim notranjo moč in prodornost ter po tem, kako se ljudje obnašajo do mene. Kadar jih privlačim in so nad mano navdušeni, trdno oporo imam (in obratno).
- Da bi sploh lahko čutil notranjo trdnost in moč, se moram zelo dobro poznati in pozorno poslušati. (Pri tem sem si pomagal z razumevanjem štirih karakterjev - kolerika, sangnvnika itn., ajurvedskih doš: kapha, vata, pitta ipd.)
- Šolski sistem mi ni prav veliko pomagal pri spoznavanju sebe, izhajanju iz sebe in prepoznavanju osebnih talentov, nagnjenj, sposobnosti. Za to sem se moral zanesti izključno nase.
- Tudi pri zase najbolj primernem delu moram biti zmeren (glede na svoje zmogljivosti), si organizirati čas tako, da ga je dovolj tudi za šport, urejeno prehrano, druženje itn. ter med vsem tem ustvariti primerno ravnotežje.
- Življenje je celovito, zato moram spoznanja prenašati z enega področja na drugega, da bi se celostno razvijal.
- Vsaj nekoliko me morajo veseliti tudi sekundarne dejavnosti, ki so povezane z mojim delom in jih moram dovolj obvladati.
Če ne izberete, boste izbrani
Poudarek na delu, ki je prisoten v tem prispevku, ni slučajen. Delo nas v današnji družbi močno zaznamuje, pa tudi v preteklosti je bilo tako. Zaradi dela, ki ga opravljamo za zaslužek, marsikdaj počnemo stvari, ki jih sicer ne bi. Delu prilagajamo dnevni urnik, prehrambne navade, življenjsko okolje, izobraževanje, druženje … zato je vredno razmisliti o najboljši možni izbiri. Nekoč so se poklic, družbeni status, verska pripadnost, navade ipd. prenašali s staršev na otroke, zato ljudje niso imeli težav z izbiranjem, danes je skoraj vse odvisno od nas samih.
Brez ubranega razvoja v izbranem delu, je težko pristno osebnostno rasti. Skoraj bi si upal trditi, da se človek, ki ni srečen in ustvarjalen v svojem poklicu, ne more zdravo duhovno razvijati. Največ rasti se dogaja v vsakdanjem življenju, obdobja kontemplacije, meditacije, molitev in duhovnih vaj (iz katerega koli sistema), pa so potrebna predvsem za umeščanje izkušenj v jasno notranjo sliko, za risanje nekakšnega zemljevida, ki nam pomaga pri orientaciji. Zelo, zelo redki ljudje lahko najdejo v meditaciji in duhovnih tehnikah tudi svoj "poklic" in ga opravljajo res avtentično.
Za konec bi rad poudaril, da je dobro enak pristop, kot sem ga predstavil na primeru izbire dela, po istem vzorcu uporabiti pri izbiri partnerskega odnosa (če je še čas, sicer vsaj za izboljšanje), pri izbiri prehrane, vrste rekreacije, knjig, družbe … Pomembno je, da vedno začnete pri sebi - zamislite se nad svojo preteklostjo in sedanjostjo: kakšna nagnjenja ste imeli, kakšno prebavo, telesno konstitucijo, bolezni, mišljenje, karakter, katera glasba vas je privlačila, katere knjige, kakšni ljudje, česa vse ste se naučili, katere sposobnosti in veščine premorete, kaj marate in česa ne … seznam bi lahko bil neskončen, zato si lastnosti razporedite po pomembnosti. Če se dobro spoznate (lahko se obrnete na koga za pomoč), boste lažje naredili pravo izbiro.
Ključna beseda vašega življenja je torej izbira, ki terja aktivno udeleženost - če vi ne izbirate svojih dejanj, bodo dejanja izbirala vas. In kaj drugega je značilnost vseh močnih ljudi v zgodovini kot to, da so bili zmožni vedno, ne glede na okoliščine udejanjiti svojo izbiro.
Kdo ne pozna Arhimedove izjave "Dajte mi trdno oporo in premaknil bom Zemljo"? Arhimed je videl, kar so videli tudi drugi - da lahko z vzvodom z malo moči pri daljšem koncu ustvarimo veliko silo pri krajšem koncu - ugotovil pa je tudi, da brez trdne opore na sredini vzvod ne deluje. Opora mora biti dovolj trdna, da nosi vse sile skupaj. 
