Japonska pravljica

Pred več stoletji sta na Japonskem živela mož in žena, ki sta imela hčerko edinko. Mož je bil samuraj, plemič, vendar ni bil bogat. Družina je živela od nekaj malega zemlje, ki so jo obdelovali. Žena je bila skromna in delavna.

Zgodilo se je, da je prišel na oblast nov cesar. Po tistem je mož kot samuraj moral v prestolnico, da izkaže svojo vdanost novemu vladarju. Ni se dolgo zadrževal v mestu; komaj je čakal, da zapusti sijaj in razkošje cesarskega dvora in se vrne v svojo hišico, k svoji družini.

Vsak človek je popolnoma
POPOLEN v svoji nepopolnosti
in BOŽANSKI v svoji človeškosti
ter IZJEMEN v svoji neizjemnosti.

Kadar koli skušam biti nekaj drugega, kot sem -
svoji duši zadam ogromno bolečino,
saj zastiram biser, ki spi v moji srčni biti.

Sporočilo iz knjige Elene Danel - Pot k zavedanju 
Narisala: Saša Kelc

Nasmeh je vaša praznična obleka in svetišče duše.
*
Sonce drsi čez belo polt deklet, ko se zbudi iz sanj.
*
Nasmeh je razcvet sončnice na vašem obrazu.
*
V sonce ne moreš drezati s palico, kakor v negibno mlako.
*
Smeh je božji dih sonca, kakor je cvetenje rože na vrtu.
*
Smeh je v življenju kot sidro sredi morja. Sonce ožarja njegove vrvi, ki se namakajo v kapljah solza.

Preberi si, zapiši na list papirja, posnemi na kaseto, poslušaj posnetek- gre za enega najboljših pozitivnih tekstov, napisanih do sedaj. Tukaj je popolna Emil Couéjeva opredelitev: Ko jo bereš, poskušaj ohraniti miren ton. Ko boš tekst dodobra spoznal, si ga lahko posnameš na kaseto, da si ga lahko predvajaš, ko boš v alfa stanju.

Udobno se namesti, lahko se usedeš ali pa uležeš na hrbet in zapri oci. Nočem, da bi zaspal. Želim, da zapreš oči, da te ne bi motila okolica. Povej si, da si boš vse, kar ti bom sedaj povedal, zapomnil, vgraviral v svoje misli. In da bo, ne da bi vedelo in brez posebnega truda, tvoje telo in tvoje celo bitje ubogalo, kar mu veleva tvoja podzavest.

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«

Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.«

»Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, – »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?« Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«

Kralj je imel, kot edinega sina, mladega princa; pogumnega, spretnega in pametnega. Da bi ga naučil pomembnih stvari v življenju, ga je poslal k staremu modrecu.

»Razsvetli mojo pot življenja,« je modreca poprosil mladi princ.

»Moje besede bodo zbledele kot stopinje v pesku,« je dejal stari modrec. Vseeno pa ti želim podati nekaj namigov.  Na svoji poti boš našel troje vrat. Preberi navodila, napisana na vsakih izmed njih. Neustavljiva želja te bo gnala, da jim slediš. Ne skušaj jim pobegniti, saj boš nenehno obsojen živeti tisto, čemur si se ognil. Toliko ti lahko povem. Vse to moraš čutiti globoko v svojem srcu in globoko v sebi. Pojdi zdaj. Sledi poti pred sabo.

Za časa Napoleona I. se je veliki francoski general La Variere odločil za napad, kljub temu, da so bile njegove čete številčno precej šibkejše od nasprotnikovih. Prepričan je bil v zmago, vendar je čutil strah svojih mož in je želel prekiniti njihove ugovore.

Na samotni podeželski cesti se je ustavil pred kapelico in naznanil: »Zdaj grem v kapelico in bom prosil za božjo pomoč. Potem bom vrgel zlat kovanec in če se pokaže obraz našega voditelja, potem bomo zmagali. Če se pokaže druga stran, bomo zgubili. Tako je naša prihodnost v rokah usode.«

Po nekaj minutah je La Variere prišel iz kapelice in vrgel kovanec. Pokazal se je Napoleonov obraz in vojaki so vpili od navdušenja, morala čete je bila na vrhuncu. Prepričani v svojo zmago so se borili s takšno vnemo in pogumom, da so bitko tudi hitro dobili.

(Vesolje je človeka obdarilo z razumom za uresničevanje njegovih posvetnih želja in s šestim čutom za doseganje svetosti.)

 Šesti čut je človekov sveti dar, medtem ko je razum njegov zvesti služabnik; ustvarili smo družbo,ki poveličuje služabnika in pozablja dar za nagonsko dojemanje resnice
Albert Einstein

Zbral Silvester Čuk

Za vsako dejanje se je treba odločiti… Živeti se pravi izbirati. Vse življenje je nepretrgana veriga odločitev. (Gaston Courtois)

Dolžnost slehernega človeka je ne samo, da ljubi druge, temveč tudi in predvsem to, da postaja vedno bolj vreden ljubezni drugih. (Alexis Carell)

Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil dneva (Roman Tominec)

Ko je Aleksander Veliki osvojil Perzijo, je nenadoma hudo zbolel. Eden njegovih generalov mu je poslal pismo, v katerem mu je napisal, da ga namerava njegov zdravnik zastrupiti. Aleksander je pismo prebral brez vsakršnega znaka čustev in ga položil pod vzglavnik.

Ko je prišel zdravnik in mu pripravil zdravilo, je Aleksander rekel, da ga ne vzel takoj ter da naj ga položi nekam na dosegu roke. Hkrati pa je zdravniku dal za prebrati pismo generala.

Aleksander se je oprl na komolec in zelo pozorno opazoval zdravnikov obraz, kakor bi zrl v njegovo dušo. Vendar pa ni opazil niti najmanjšega znaka strahu ali krivde. Takoj je segel po zdravilu in ga brez besed spil.

Arabska princesa si je vtepla v glavo, da se bo poročila z enim svojih sužnjev. Kralj je lahko rekel ali storil, kar je hotel, nič ni moglo pripraviti princese, da bi spremenila odločitev. In tudi nihče izmed kraljevih svetovalcev ni vedel nasveta.

Nazadnje se je pojavil na dvoru moder star hakim. Ko je slišal o kraljevih težavah, je rekel:" Vaši visokosti so slabo svetovali, kajti, če dekletu prepoveste poroko, vam bo samo zamerila in jo bo še bolj privlačilo, da se poroči s sužnjem."

"Potem mi povej, kaj naj storim," je zaklical kralj. Hakim je naredil načrt za akcijo.

Varuj me plehkosti in plitvega dojemanja.
Varuj me neodločnosti in ponavljanja napak.
Varuj me škodljivih razvad in nezmernosti.
Varuj me neznačajnosti in polovičarstva.
Varuj me prehitrih obljub, ki jih ne bom zmogla izpolniti.
Varuj me občutka zadovoljnosti z že doseženim in prepričanja, da sem že dovolj storila.
Varuj me napačnih odločitev in nezmožnosti biti prožna.
Varuj me, tako pretiranega prilagajanja drugim kot tudi trmoglave samovšečnosti.
Varuj me, tako nezmožnosti sprejemanja vsega novega kot tudi pretiranega oklepanja starih, že preizkušenih »receptov«.
Varuj me maličenja lastne samopodobe in zatiranja razvoja svojih danosti.

Vsega zla in slabega, obvaruj me
in vztrajno išči dobro v meni.

Danijela Premzl

Nekaj modrega:

Danijela Premzl

Piše: Nara Petrovič

Kdo ne pozna Arhimedove izjave "Dajte mi trdno oporo in premaknil bom Zemljo"? Arhimed je videl, kar so videli tudi drugi - da lahko z vzvodom z malo moči pri daljšem koncu ustvarimo veliko silo pri krajšem koncu - ugotovil pa je tudi, da brez trdne opore na sredini vzvod ne deluje. Opora mora biti dovolj trdna, da nosi vse sile skupaj.

Tudi moč človeka je v veliki meri odvisna od tega, na kakšni podlagi stoji in kako razporeja energijo - tako v neposrednem kot v prenesenem smislu. Ljudje, iz katerih izžareva moč, vsekakor imajo trdno oporo, bodisi da so predsedniki držav, uspešni poslovneži, slavni igralci, duhovni voditelji ali pa majhni, vendar priljubljeni uslužbenci, učitelji, natakarji …

Ženska prijateljstva niso le hvaležna tematika, ki jo je medijski svet pohlepno posvojil, saj se s prikazanimi situacijami lahko poistoveti marsikatera posameznica s svojim prijateljskim krogom.

A želja po trdnem in večnem prijateljstvu sama po sebi ni dovolj, za prijateljstvo se je treba truditi kot za vsak drug kvaliteten medosebni odnos. Tudi najbolj dolgotrajna prijateljstva nasedejo na čereh, ki so lahko usodne.

Trend prijateljstva kot medijskega ideala

Moderen medijski svet nas je s temo ženske povezanosti in prijateljstva vidno obnorel z ameriško kultno nanizanko Seks v mestu. V njej lahko spremljamo zanimivo družbo štirih dam, modernih Newyorčank, ki so si med seboj zelo različne, skupaj pa poosebljajo mnogo ženskih lastnosti in dajejo pristen vtis trdnega ženskega prijateljstva. Ne glede na to, kam so jih življenjske poti popeljale, je pomirjajoča misel, da se še vedno lahko zanesejo druga na drugo.

Poglejte, imam približno 10 let delovne dobe, in ves ta čas mi nedovoljeno, brez vprašanja kradejo od plače. Z tem denarjem, ki so mu dali brezmiselno ime davki podpiramo čedalje več ljudi in njihovih družin, ki si s svojim delom ne služijo svojega denarja.

Absurd se pa začne, ko pomislimo da so to politiki, ki po njihovih besedah skrbijo za naš blagor. S tem denarjem nam postavljajo omejitve, kazni, njihov uzakonjen prav... Pravkar sem na robu preživetja, čeprav pošteno kot negovalka, skrbim za življenje 160- ih starejših ljudi za 500 evrov na mesec.

Obljubi si in bodi močen, naj te nič ne moti.
Vsakemu, ki ga srečaš, govori o zdravju, sreči in rasti.
Naj se vsi tvoji prijatelji počutijo posebne.
Vedno glej na pozitivno stran stvari, naj se tvoj optimizem uresniči.
Misli najbolje, delaj v dobro vsega, pričakuj najboljše.
Bodi navdušen nad uspehom drugih, ravno tako, kot si nad svojim lastnim.
Pozabi na napake v preteklosti in se usmeri k večjim dosežkom v prihodnosti.
Bodi vesele zunanjosti in vsakemu, ki ga srečas, podari nasmeh.
Toliko časa posveti svoji rasti, da ne boš imel časa kritizirati drugih.
Ne skrbi, ne bodi jezen, naj te ne bo strah.
O sebi imej dobro mnenje in to pokaži ostalim, ne z besedami, temveč z dejanji.
Živi v veri, da je ves svet na tvoji strani, tako dolgo, dokler boš iskren do samega sebe.
Lahko dosežes neverjetne stvari, samo če imaš močno vero, veliko željo in nikoli ne odnehaš.

Piše: Nara Petrovič

Morda se vam bo sprva zdelo nenavadno, celo smešno, da v Vivi berete prispevek o iztrebljanju. Spraševali se boste, zakaj neki se je avtor spravil razpredati o takšni banalnosti, kot je položaj telesa pri tem neuglednem, smrdljivem opravilu. Kako mu je sploh prišlo na pamet, da Slovencem na začetku 21. stoletja predlaga, naj kakajo čepe?

Navajeni smo iztrebljanje skrivati nekam na stran, na stran-išče, da bi neugledni zvoki in vonjave ostali čim bolj neopaženi. Z njim je povezanih veliko žaljivk in negativnih občutkov, kot so sram, gnus, nelagodje, tesnoba, odpor – poleg tistih pozitivnih, seveda, povezanih z olajšanjem, ki mu (upajmo) sledi.

Zanimivo je, da praktično nimamo nezaznamovane besede za to vsakdanje dejanje, ki ne bi bila bodisi klinična ali otroška ali vulgarna. Ampak pustimo zdaj besede, poglejmo končno, kaj je torej tako problematičnega v sedečem opravljanju potrebe.

Ni treba, da smo znanstveniki, pedagogi, učitelji ali psihologi, zdrava pamet in intuicija nam povesta, da se moramo prilagajati drug drugemu in svoji skupnosti, obenem pa nam še bolj določno povesta, da človek potrebuje svobodo in ustvarjalnost za svojo srečo. A največ vredna sta svoboda in ustvarjanje tam, kjer smo si s prizadevanjem, disciplino in tudi z odrekanji poglobili znanje in razširili obzorje.

(Janek Musek v predgovoru h knjigi Zdenke Zalokar – Divjak: Vzgoja je… ni znanost)

Občutek za obvladovanje sebe ali sposobnost, da se raje zoperstavimo čustvenim viharjem, ki jih burijo udarci naše usode, kot da bi počepnili pred njimi kakor »sužnji strasti«, velja za krepost že iz Platonovih časov. (…) Starogrška beseda za krepost je sophrosyne. Page Dubois, poznavalec grške zgodovine, je prevedel njen pomen kot »živeti previdno in razumno; ohraniti razpoloženjsko ravnovesje in modrost«. (…)