Za časa Napoleona I. se je veliki francoski general La Variere odločil za napad, kljub temu, da so bile njegove čete številčno precej šibkejše od nasprotnikovih. Prepričan je bil v zmago, vendar je čutil strah svojih mož in je želel prekiniti njihove ugovore.

Na samotni podeželski cesti se je ustavil pred kapelico in naznanil: »Zdaj grem v kapelico in bom prosil za božjo pomoč. Potem bom vrgel zlat kovanec in če se pokaže obraz našega voditelja, potem bomo zmagali. Če se pokaže druga stran, bomo zgubili. Tako je naša prihodnost v rokah usode.«

Po nekaj minutah je La Variere prišel iz kapelice in vrgel kovanec. Pokazal se je Napoleonov obraz in vojaki so vpili od navdušenja, morala čete je bila na vrhuncu. Prepričani v svojo zmago so se borili s takšno vnemo in pogumom, da so bitko tudi hitro dobili.

Po zmagi je Vermont, eden generalovih pomočnikov rekel: »Gospod, nihče ne more spremeniti poti usode, ta nepričakovana zmaga je še en dokaz za to.«
»Kdo ve, dragi moj Vermont, kdo ve.« je rekel general in mu pokazal kovanec, na katerem je bil Napoleonov obraz na obeh straneh.

»Usoda je močnejša od volje človeka.«

Pogosto slišimo te besede, posebno iz ust tistih, ki v življenju ne hodijo sklonjenih glav in upognjenih hrbtov, zgolj zato ker je tako lažje kot pa soočiti se z ovirami.

Volja ljudi, ki so dani na preizkušnjo, pogosto prevlada nad voljo usode.
Tristan Bernard