Ljubezen nikoli ne mine

sreda, 19. september 2007 @ 05:02 CEST

Japonska pravljica

Pred več stoletji sta na Japonskem živela mož in žena, ki sta imela hčerko edinko. Mož je bil samuraj, plemič, vendar ni bil bogat. Družina je živela od nekaj malega zemlje, ki so jo obdelovali. Žena je bila skromna in delavna.

Zgodilo se je, da je prišel na oblast nov cesar. Po tistem je mož kot samuraj moral v prestolnico, da izkaže svojo vdanost novemu vladarju. Ni se dolgo zadrževal v mestu; komaj je čakal, da zapusti sijaj in razkošje cesarskega dvora in se vrne v svojo hišico, k svoji družini.

Hčerki je iz mesta prinesel igračo – punčko, ženi pa majhno ogledalo iz posrebrenega brona. V tistih časih namreč ogledal še niso izdelovali iz stekla, ampak iz gladke in bleščeče kovine.

Žena je z velikim zanimanjem in čudenjem opazovala nenavaden predmet. Ni vedela, za kaj gre. Še nikoli ni imela v rokah ogledala. V tistih odmaknjenih krajih je bilo to nekaj povsem neznanega. Ko je v njem zagledala obraz, se ni prepoznala in je v preprosti in neuki radovednosti vprašala moža: »Kdo je ta žena, ki se mi prikazuje?« Mož se je začel smejati: »Glej no! Ali ne vidiš, da je to tvoj lepi obraz?«

Bila je v zadregi zaradi svoje nevednosti in odtlej ni več spraševala. Spravila je ogledalo, ki je zanjo ostalo nadvse skrivnosten predmet. Toliko je razumela, da se v njem prikazuje njena lastna podoba, a ni vedela zakaj.

Mnogo let ga je skrbno hranila na skritem mestu. Mož ji ga je vendar podaril iz ljubezni. Vedela je: kar je podarjeno iz ljubezni, je sveto in tega človek ne razkazuje vsenaokrog površnim in zvedavim očem, ampak to jemlje v roko na skrivnem in z vsem spoštovanjem.

Ta tenkočutna žena pa je bila krhkega zdravja. Hudo je zbolela. Ko je čutila, da njeno življenje usiha, je vzela ogledalce, ga izročila svoji hčerki in ji rekla: »Draga hčerka, vzemi vsako jutro in vsak večer to ogledalce in me boš v njem ugledala.« Kmalu zatem je umrla.

Deklica je odslej res dan za dnem, zjutraj in zvečer, zrla v ogledalo. Bila je enako neuka in preprosta kot njena rajna mati, bila ji je tudi čisto podobna tako po duši kot po obrazu. Zato ni nikoli niti za trenutek podvomila, da je obraz, ki ga vidi na svetleči se kovini, obraz njene matere. Dolgo se je pogovarjala s tem obrazom in zdelo se ji je, da jo posluša. Nato je skrbno spravila ogledalo, saj je bilo zanjo odslej najdragocenejša stvar na svetu.

Nekoč pa jo je videl oče, kako šepeta nežne besede temu ogledalcu. »Kaj počneš, draga hčerka?« jo je vprašal. »Gledam mamo,« je odgovorila. »Poglej, očka, nič več ni bleda in utrujena, kot je bila med svojo boleznijo. Zdi se mi tako mlada in smeji se mi.«

Očeta so do solz ganile in pretresle te besede. Hčerki ni hotel odvzeti njenega tolažilnega privida in slepila. Rekel ji je: »Da, otrok moj, tukaj je tvoja mama. Tu v tem ogledalcu jo vsak dan najdeš, kakor jo jaz najdem in prepoznavam na tvojem obrazu.«

(Ozare – TV Slovenija – 1997: Ljubezen nikoli ne mine. Iz Sejalec na ozarah Bogdana Dolenca.)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubezen_Pravljica_Samuraj_Plemic