Se kdaj sprašujete, koliko duhovne vadbe je potrebno, koliko zdrave prehrane, koliko spoštovanja do bližnjega, koliko resnice, da se za korak približamo svoji biti. Včasih je potreben samo en dan, ki nas lahko ponese do tanke mejne linije, katero je potrebno samo še prestopiti.

Bilo je temno kot v rogu in to ob 19.19h (definitivno je konec poletja), ko smo se z avtom spuščali po ovinkastih cestah proti domu in peli. Eden izmed pozitivnih učinkov, ki ga prinaša petje s seboj je ta, da se moj želodec tokrat ni razburjal, v nasprotju z jutranjo vožnjo na Razazije, zavoljo njemu neljube ceste.

Rada rečem, da je glas glasilo srca, ventil duše. Seveda je petje le eden izmed načinov, kako se uglasiti s seboj. Nekomu petje pomeni le sprostitev, ob kateri občuti radost, ki mu dvigne duha. Ob petju se sproščajo hormoni sreče, ljubezni in povezanosti, prav take ljubezni, ki jo je bilo moč občutiti »gor na Razazijah« pri Miru Žitku, v nedeljo, ko se je godil DAN ODPRTIH VRAT na slovenskih ekoloških kmetijah.

Miro resda nima ekološke kmetije v pravem pomenu, ima pa ekološko hišo in mnogo prijateljev, ki mu priskočijo na pomoč, če je treba, velja seveda nasprotno. Komajda, da sem s kom izmenjala tri besede, saj je s polnimi usti najodličnejših veganskih dobrot težko govoriti. Šalo na stran.

Nisem imela želje po bližjem spoznavanju »novih prijateljev,« kajti občutila sem prav posebno vrsto notranjega zadoščenja, takoj ko sem stopila iz avta v sončen dan, ki pa je bolj, ko sem hranila telo, plahnelo, in ga na koncu ni bilo več moč obuditi. A pustimo malenkostim stopiti na stran.

Bila sem in ležala na nekoliko mokrem  travniku ter poslušala flavtiske, recital ter govore, ki so se odvijali pred mojimi očmi. Moje telo se je odpravilo v prenočišča za goste in poslušalo o gradnji okroglih ekoloških hišk, ki nam jo je predstavil Alexander Hodgson. Roke so pobožale kožo vietnamske svinje in presenečeno ugotovile, da je niso nikoli prej, tudi ko sem še živela pri starših, ki imajo, sicer rozaste primerke, pri hiši.

In prvič v življenju sem šla nabirat gobe....nabrala nisem nobene, kljub temu, da so kot puščice poganjale s travnika. Ne vem, ne maram jih posebej. Z njihovim okusom sem sicer sprijaznila brbončice, ampak napram njim sem kar precej sumničava. Poleg tega rabijo ne vem koliko časa, da jih moje telo uspešno prebavi.

Sem primerek osebe, ki se prehranjuje večinoma vegansko (mlečnočokoladni grehi izvzeti), je ekološko pridelano hrano, se do neke mere ukvarja z duhovnostjo. In kljub temu sem pred nekaj dnevi dobila po emailu elektronsko knjigo, ki me je že stotič spomnila na to, da bo spet potrebno nekaj storiti za telo in za dušo. Mi že pridno vračata udarce nazaj in to pri dokaj mladih letih.

Soočenje je presneto naporna stvar. Vsakodnevno najdemo izhode, kako (z)bežati stran od sebe. Bodisi nas zaposluje služba, ki jo imamo, da si lahko privoščimo stvari, ki nas odvračajo, zamotijo naše misli, da ne vidimo potrebe po razvoju lastnega jaza do dovršenosti, razni hobiji, hrana, potreba po imeti in posedovati stvari, ki se bodo uničile, in če se ne bodo, se jih bomo naveličali. Kdaj se je človek pripravljen nečemu odpovedati?

Mu mora življenje postaviti prepreke, da se zave, da je napočil čas? In predvsem, kako prekiniti ta začarani krog, ki si ga ustvarjamo. Zgolj s prebiranjem duhovne literature, s prakticiranjem raznih vadb, od joge, reikija, z odvezovanjem vezi in ostalih podobnih stvarih, ne. Predvsem nam ne koristijo kaj dosti, če jih vadimo samo, ko si ukrademo urico zase.

Ampak ko nam bo uspelo v vsakodnevnem življenju udejstvovati vse te priučene stvari, ko bomo spoštovali Zemljo, njene sadove, ljubili bližnjega s čistim srcem, bili pristni in pošteni, šele takrat se bo začela naša duhovna in predvsem naša človeška pot; in šele takrat nam bodo koristile stvari, za katere sedaj zapravljamo denar z namenom, da smo za korak bližje razsvetljenju.

Valerija Hozjan