Noč
nemoč
Mesec žgoč
pripet na obroč
samo še spi
nešteto poti
jaz
tebe ni
v temi
strah
se mi zdi

Iz čistih jutranjih zarij sije zlato
Prebuja se nič... vse...
veličasten dan - novo upanje
ki zažubori iz globin Zemlje
iz njenih nedrij
kjer se srečuje globoka bit rodne grude
z neskončno svobodo neba
in kjer misel na prava dejanja in ljubeče misli...
prikliče solze sreče v oči

In misli plavajo naprej ...

Bardske strune pojejo,
da se svetli in raduje Stvarstvo.

Šepečeš mi v podobah čudežne lepote,
ki slika v čudovitosti lesov, barvitosti trav, širjavah morij, neskončnosti obzorja,
šepečeš o tem,
kar zlahka radosti čuječe srce in razvname iskro ljubezni v duši.
Strune zvene nežno, ubrano
in podobe ožive v črkah, besedi, verzu in pesmi.
Prisluhnem sporočilom Božanskega,
ki svojo živo podobo
občuteno vtisne v krila večnosti
in se razodeva znova in znova,
da ljubezen s slehernim vdihom tke živo luč,
da se svetli in raduje Stvarstvo.

Umita sem v Izviru Spoznanja.

Iz neder Zemlje je v stoletjih
nešteto kapljic raztopilo trdno nepropustno kamnito gmoto
in utrlo pot neštetim kapljicam
kristalne izvirske vode.
Neskončen izvir prinaša v Svetlobo dneva
Moč živega sporočila,
ki obnavlja življenje, ki podpira življenje, ki očiščuje in napaja živost z Bistvom samim.
Svetloba radostno pozdravi vsako izvirsko kapljico in vanjo vtisne svoj natančen zapis za manifestacijo svetlega Izvora.
Umije, očisti temačnost misli in se po delovanju vedno znova vrača: v Nebo, v nedra Zemlje in po pripravljeni poti vedno priteka na Plan.
Stalen izvor čiste izvirske vode
je z Lučjo nosilec in izvor Svetlobe živega Življenja.
Večni Plan Ljubezni, ki ga je za realizacijo ustvaril Stvarnik Stvarstva.

Pozdravljaš me topla in lepa.

Oddeta v razkošno zlato
svoje veje kot vitke roke raztezaš v nebo
po odblesk sonca in po poljube dežnih kapelj.
Z listi in vejami
čutno igraš igro gibov, kot jo narekuje dihanje vetra.
Po tvojem vitkem belem telesu iz Zemlje doteka sok življenja
in hrani vsako celico z radostjo.
V razkošnem rumenilu tvojih listov,
v gibkem podrhtavanju vej in v belini tvojega slokega debla
se stikata Moč Zemlje in Moč Neba v kipečo svetlobo življenja.
Breza, kraljica si
in moja duša se raduje in poje
v prelestni svetlobi tvoje mile in mogočne lepote.

Pozdravljaš me topla in lepa.

Ljubezen obsije vso Zemljo!

Čutim te,
kot čuti otrok toplino materinega telesa,
ko se z rokami ljubeče dotikam prsti.
Hraniš me, hraniš nas,
iz sebe rojevaš Stvarstva vsega živega in vsega neživega.
Mogočna si, velika si, a tudi silno občutljiva.
Čutiš svetlobo, sence in temo,
toploto in hlad.
Čakaš, da se te dotakne ljubeča dlan, ena, dve, tri, nešteto, vse…
Vsake se razveseliš,
radostno in živo občutiš ljubečo hvaležnost,
ki vate pretaka radostno in ljubečo svetlobo.

Ko greš mimo,
se sploh ne ustaviš.
Tiho in neprestano,
izginjaš s plimo.
Rasteš z otroki,
prehitevaš veter,
vlečeš, ko je težko.

Ko greš mimo,
smo mimo mi,
nas več ni.
Le svečka še gori,
mineš ti?
Ugasneš kdaj?
Koliko si star?

Ahh,...ta čas!

Toliko svečk, cvetja,
so resnično odraz ljubezni,
pokojnim, tistim ki jih ni več ?

Tako razkošno cvetje,
utripajoče sveče na baterije,
lepo urejeni grobovi, svež pesek....

Jaz bom prižgal svečki,
takšni navadni, voščeni, običajni,
ter zamenjal rože s svežimi iz vrta.

Jaz sem sama svoja zgodba,
krasna, enostavna, jasna.
Da me gledaš, ko se zgodim.
Jaz sem sama svoja pesem,
da me slišiš, ko te zbudim.
Jaz sem sama svoja igra,
da igraš se kot otrok,
ki me gleda, sliši, sanja...
Jaz sem sama, čisti zvok!

Dvoje oči mirno zre vame,
kot bi hotele poseči v srce,
tih, neznan in miren pogled
mi nemo govori,
naj odidem, grem stran,
naj ne bom tu vsak dan,
je moj prostor oddan…

Gledam v te tuje oči,
v meni se strah budi,
gojijo ga te oči,
te neznane in tuje oči…

Magija tega trenutka me včasih prešine
In sredi hude zime spet zavoham maj…
V skodelici – vroč čaj iz dušice materine
Kot da bi iz tvoje duše vroče pila čaj.

Bożena Łozińska

Nocoj luno gori na nebu vidim,
v mesečini svoji lesketa se,
vesela, da je danes čas, da rase,
mogoto kaže ljudem zavidljivim.

Sijaj njen jutri skril oblaka bo dim,
nebo v temi zaprlo se bo vase,
opozorilo bo z gromenjem nase,
pihal veter bo z vršem ledenim.

Danes toča jutri sneg bo leden,
naj te ne skrbi kaj pride z zarjo.
vir vseh strahov za mene je le eden.

Našel sem jo.
Staro, okrušeno, umazano,
med navlako na podstrešju.

Pa saj ne vem,
le kaj bi z njo, naj jo odvržem ?
Nekoč je bila pomembna.

Odločil sem se,
z malo truda je spet privlačna, lepa,
Okrušena vendar je čista.

Jutro je turobno, neprijazno,
kakor da bi se jezilo, hudovalo.
Potem se razpoloženje prenaša,
me sili, da se mu pridružim,
z njim čemerno zrem pred se,
odzdravljam ljudem kot je vreme,
me vse jezi, dlakocepim.

Kruh bil nam je svetinja
hlebec s križem se začel.
ta znak spoštovanja,
zdaj iz navade je odšel

Praznično dišal je v hiši
kruh pečen, vzet iz peči,
ohlajen in brez namazov
vedno slastno je gostil...

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljve zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski veter z goričkega pihlja.

In tam je gomila, dedek v miru spi,
let že mimo, mi v spominu spet živi,
popelje v otroška leta , bil sem še otrok,
ima me v naročju svojih trudnih rok.

Prisluhni
glasu, ki prevaja govorico utripajočega srca v dihu življenja

Občuti
toplino solze, ki rojeva se v dar občutkom svobode

Miruj
ko nevidni koraki drsijo v lahkotnosti giba

Hvaležnost,
to je naša neizbežnost.
Dušni mir prinaša
in vso zaskrbljenost odnaša.

Hvaležnost
nam je velikokrat v nadležnost.
Našo visokost napada,
bojimo se je kot samega gada.

Brez besed bi Te objela
se potopila Vate
pesem tiho bi zapela
celo dušo podarila
nič zadržala zase
tam na jasi med drevesi
tam na samotni jasi

Pa ni samotna tista jasa
na njej je toliko življenja
srn veveric in ptic
in drugih gozdnih bitij milijon ...
Na tisti gozdni jasi le ni
radovednih človeških oči
ki sodile bi ...

Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.

Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.

Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.

Kot kaplja padem v reko krvi,
spremenim se v ogenj, strasti,
ustvarjam toploto, pospešim utrip,
povišan zdaj tvoj je pritisk.

Kot tiha misel brišem spomine,
ustvarjam za naju svet iluzije,
v njem dovolim ti vse kar si želiš,
v kraljestvu užitkov z menoj živiš.

Kot strela pošiljam vate signale,
da telo se v celoti vname,
viden plamen je iz tvojih oči,
lačen mene vzameš si.

In bila je prvinska bolečina,
bila si ti,
sprva sladka in angelska
kot tvoja nebeška tišina.

Tiho kot dim cigarete
sem te vzel...vase vdahnil…
…shranil v globino srca,
vendar te nisem nikoli pozabil.

In nastalo je nekaj pesmi,
ne tako lepih kot si ti,
zato sem jih otresel
kot pepel cigarete,
in jih kmalu pozabil.

Z lečo zberem žarke v žgočo piko,
ogenj prižgem le,
ko Sonce sije.

Z lupo volje zberem žarke v žgočo piko,
vnamem duha le,
ko sije Ljubezen.