Zato, da me slišiš,
so moje besede včasih zbrišejo
kakor sledovi galebov na brežini.

Ogrlica so,
pijan kraguljček za tvoje roke,
sladke kakor grozdje.

In vidim jih daleč, te tvoje besede.
Bolj kakor moje so tvoje.
Vzpenjajo se po moji stari bolečini
kakor bršljan.

Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.

Vse se plete, vse se zvija,
vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se imajo strašno radi.

Z rokami, ki tiho venijo,
božam tvoje dlani,
z očmi, ki počasi starijo,
varujem tvoje oči.

Odkar so razpali svetovi,
divjak, ki pred grozo bežim,
upehan pritekel sem k tebi
in s tabo strah si delim.

Tisoče spominov si mi dal…
Milijone poljubov in uresničenih sanj…
Toliko sreče in čudežev…

Toliko vsega, da preprosto ne smeš oditi…
Nikdar!
Utopila bi se v spominih in izginila v hrepenenju po tvojih poljubih.

Sušim marjetice, ki mi jih poklanjaš…
Da jih nosim s seboj in mi je toplo pri srcu,
ker vem da me imaš rad.


Sušim marjetice, ki mi jih poklanjaš…
Da mi bodo spomin, če boš kdaj odšel
In jih bom zalivala s solzami v upanju, da ponovno zacvete.

Sanjala sem!
Kako me gleda s tistim pogledom,
Se me dotika s hrepenenjem in nedolžno milino.
Me ljubkuje z najnežnejšo ljubeznijo in varuje v objemu sreče.

Stal si ob meni.
S tistim pogledom, s tisto milino in najnežnejšo ljubeznijo…
Nisem sprejela ponujene sreče, nisem izsanjala sanj.

Odgnala sem te stran in te prizadela…
Ti pa si še zmeraj stal pred menoj,
dokler nisem končno spoznala,
da si ti ljubezen iz sanj.

Koprenasti oblaki se zasidrajo
v opoldansko soparo,
ki neusmiljeno biča tla.
Skozi rokave plašča sonca
se žarki prisesajo na praprot,
kapljice rose se skrijejo
v njeno raskavo kožo.
Gozd leno preteguje svoje ude,
sliši se le šelestenje tišine.

Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten
in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice,
ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v
peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,
ki se radi sladkajo s krvjo, ki si jo plemenitil
in me nisi silil, da bi postala krvodajalka.
Hotel si polnokrvno zase.
Stasito kobilo, ki se pase na travniku tvojega poželenja
in z zapeljivim pogledom zareže vate.

Meglice so položile svoja oblačila na hladno lice praproti.
S počasnimi gibi se je odprla lupina zapredene
ličinke. Dvoje tipalk se je skozi zamreženo okno
dotaknilo kapljice rose, le hip in tresoča kapljica
je zdrsela po listu, se z drobcenimi nožicami
ujela za rob praproti in predramila tišino gozda.
Zgodilo se je žejno sonce. Izsušeno telo je popilo dušo meglic,
drhtečim kapljicam scvrlo telesca. Zadovoljno
se je raztegnilo po jasi in zajelo dišeče vonjave.
Cvetlice so oživele, odprle nedrja
in ponudile sladko sredico rilčkom čebel.
Tišina se je zavlekla v hlad mahu ...

Mednarodni natečaj poezije »Sledi – Tracce« 2010

Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD) razpisuje Mednarodni natečaj poezije »Sledi – Tracce« 2010, namenjen vrednotenju regionalnih, manjšinskih in večinskih jezikov ter spodbujanju sodelovanja med raznimi regionalnimi skupnostmi. Na natečaju lahko sodelujejo naslednje kategorije avtorjev: I. otroci (od 6. do 10. leta); II. najstniki (od 11. do 19. leta); III. mladi (od 20. do 28. leta); IV. »senior« (nad 28 let). Tema natečaja je prosta.

Besedilo razpisa objavljamo na  www.cnvos.si.

Pišem ti pesmi.
Takšne otroške. Preproste.
Brez zapletenih besed in globljih idej.

Otrok nikdar ne laže.
Tako mil je in iskren.
Otrok ti reče: »Rad te imam!« in res te ima.

Poboža te z nežno ročico in stisne dlan.
S tistimi drobcenimi prstki…
Pa je stisk najmočnejši na svetu.

Otroški smeh je zmeraj iskren.
Otrok tudi joka iskreno.
Vedno veš kaj čuti v svojem drobnem srčku.

Ko bom odšla,
poglej v nebo,
videl boš ptico ponosno
v letu svobodnem.
Morda sem jaz to.

Ko bom odšla,
poglej na zemljo.
travnik zelen, bilke cvetoče,
bela marjetka, malo drugačna.
Morda sem jaz to.

Kako li je tamo
na onoj strani puta...

Gdije nema granica
gdije nama kajanja...

Kad razum dozvoli
srcu da pobijedi...

Kada mu dozvoli
neka nastavi...

Ko plamenčić maleni
negdije da odluta...

Cvetlice pošiljaš mi
skrbno povezane v šopke
pesmi iz skrivnih kotičkov
postiljaš oblak za oba
me ziblješ na valu morja

morda sem razvajena

ni mi do pravljic in sanj
skrivnostnih nočnih potovanj
vse tvoje dragulje ti vržem nazaj
druga bo srečna
če slikaš ji raj.

Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.

Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.

Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!

Iskal sem resnico, odkritosrčnost.
Nisem je našel ne v gozdu,
ne na jasi, ne v sadovnjaku.

Nekdo mi je rekel naj še iščem
Morda pri ljudeh, med njimi,
z njimi, v njihovih očeh.

In slišall sem za ljudi, ženske,
ki se prodajajo ker nimajo zaposlitve,
zgolj zaradi preživetja.

Le kdo bi ne želel ga videti, spoznati,
naužit bregov, lepot Ljubljanice se hkrati,
morda celo da vidi Urško v lice,
lepe v pesmi, lepe kakor rajska pticea

A lepot stotero mi pogled le podari,
zmaj speč, palače, grad v soncu ves žari,
le Urška kot da več v Ljubljanici ne biva,
a legenda še živi, morda povodni mož jo skriva.

Nekoč mogočen, zdaj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...

So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.

Je tam, kjer se poigrava Mura,
njen hiter tok bregove oblikuje,
Prekmurje od vasice jih ločuje,
Kapela ob cesti ponosno se dviguje.

Legenda pravi da je Mura svetnika podarila,
Janez Krstnika lik jim reka naplavila,
lesen kip njihovo kapelo zdaj krasi,
s soncem obsijana ob cesti tam stoji.

Z rokami se k nam sklanja stvarstvo
da nas pritegne...
Skozi katastrofe in nam nerazumljive stvari se bliža
in velikokrat se bojimo
in smrt je tako blizu
in zvezde padajo in se dvgajo v vrrtincih
ki spominjajo na orkane ... Tvoje nore Ljubezni
... ki neustavljivo vre iz Tvojega neskončno čistegga bistva....
Utira pot iz središč
ki se morajo spremeniti
da bi obstajala drrugačna... kot takrat
ko je bila le radost in milost
in je zvok angelskih kril polnil nebo in zemljo...

Večnost...le Ljubezen Tvoja
preproga po kateri stopam
tiho čez to julijsko nebo
ki milosst seva
se predaja išče
kkošček prostega neba
...da zapoje...ne zajoče
da ve kje je doma
...morda pojdem tja...

V vrtincu množice si sam
Posameznik
Individualist
Nesrečnež
Ali
Defetist
Samevaš v gradu
kamnitih sanj
Odpiraš vrata
Le v dan teman
Tvoj glas
Tišina
Tvoj pogled
Hlad
V dlani tvoji
V dlani tvoji
Da, v dlani tvoji
Pa še bije srce
Izpusti ptico
Naj leti.

Nežno bitje v meni spi,
spi in čisto potihem živi.
raste bitje, išče poti,
da spomladi zacveti.

Mirno kakor roža,
spi, je kot gladka koža,
ki jo nežno roka boža.

Naj le spi, naj le klije,
in čez čas kakor Sonce naj posije.
naj le spi, naj le sanja.
nihče naj ne krati bitju spanja.