Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Obup-Cuden-Hrup-Urska-Kislega-Obraza

Urška petek, 6. avgust 2010 @ 13:25 CEST Uporabnik: Sonce Ko je v mestu veselica, nasmejana so vsa lica. Godba menja se nenehno: polka, rokenrol in tehno. Vse se plete, vse se zvija, vse bolj raste evforija, moški, ženske, stari, mladi, vsi se imajo strašno radi. V celem mestu eno samo bitje zgleda kot bolano. To je Urška lepotica, ki prav kislega je lica. Bolj ko gleda te ljudi, bolj je jasno, da ga ni tipa, ki bi bil dosti lep, da bi šla se z njim vrtet. In ko se opolnoči vse še kar brez nje vrti, grabit jo začne obup, kar zasliši čuden hrup, vse glasneje in vse bliže, da prevpije mile viže, ko iz temnega obzorja vstane bleda luč motorja. Luč počasi, kot da išče, tava tja, kjer je plesišče, spremlja pa jo takšen zvok, da vse pade godcem z rok, saj rohni in ropota kot iz drugega sveta, dokler končno ne ustavi se ob Urškini postavi. Urško, ko ob njej parkira, kar potrese od nemira. Hrup pa utihne, luč se utrne in iz silhuete črne vstane tip visok, koščen, lep kot kakšen maneken. Ko pa še čelado sname, zdi se, da je iz reklame. Urška srepo bulji vanj, kot da bi bil pred njo ekran, tip pa reče: »Živjo, mala, a bi malo zaplesala?« In ker godba kar molči, tipček jezno zakriči: »Kva je, bend, a bo že kej?! Eno hitro zaigrej!« »Končno mene vreden tip,« dahne Urška in čez hip vsa v ljubezni zagori, da ji plamen iz oči švigne s tako energijo, da prisotni onemijo, češ, kako je to mogoče, da ni tipu v ksiht nič vroče. Bend pa kakor nor zašpila, da so v ognju vsa glasbila. Saksofoni zažarijo, iskre od činel letijo, in dim vije se iz kitar, da se zdi, da je požar; ko se lepi par teles zapodi v divji ples. Urška se v ekstazi meče, da si skoraj zlomi pleče, tip pa tudi ni od muh, krepek je, čeprav je suh, in obvlada rokenrol, Urško gor, dol, naokol suče, Bog ga nima rad, kot najboljši akrobat. In ker ve, da tip je pravi, Urška nikdar se ne ustavi, vse dokler ne pride ura, ko je končno konec žura. Takrat reče Urška zala: »Strašno dobro sva plesala, skoraj več ne čutim nog, daj, zapelji me en krog.« tipček najprej hladno pljune velik kos žvečilne gume ter zakurbla, stisne plin, Urška, ki sedi za njim, pa ljubeče se oklene hladne, črne in koščene soplesalčeve postave in že planeta v daljave. Že popoldne se razve, da, kjer most čez Savo gre, neurejene so bankine in asfaltne izbokline ter pretirana hitrost bili vzrok da je zgrešil most. Zvlekli so motor iz reke, a od njiju niti obleke. Danijela Premzl Vir: Andrej Rozman Roza: URŠKA. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010. (Zbirka Velike slikanice). Komentarji (0) www.pozitivke.net