PRIPOVED BABICE JERCE: LIPE IN HRASTI

BILO JE PRED DAVNIMI STOTIMI LETI,
TAKRAT, KO JE BABICA V ŠOLO HODILA,
TJA, V SAMOSTAN PRI GOSPEJ SVETI.

TAM NAJ BI JERCA LE NEMŠKO MOLILA,
Z GOJENKAMI VEDNO LE NEMŠKO ČEBLJALA,
SLOVENSKO NAJ NE BI NIKDAR GOVORILA.

DOMAČE JI NUNA JE KDAJ ŠEPETALA
(SEVEDA SKRIVAJE PRED NEMŠKO SOSEDO)
UBOŽICI JERCI ZELO POMAGALA,

JI LAJŠALA STISKO IN NOTRANJO BEDO.
SAMO KATEHET JE ŽELEL V SPOVEDNICI
POSLUŠATI LEPO SLOVENSKO BESEDO

KO GLEDAM JEZÉRA, KALUŽE IN MLAKE,
OGROMNE, PROSTRANE, VELIKE VZPETINE,
NASPROTI PA GLEDAM KRNIŠKE SKALNJAKE*,
POMISLIM – KOROŠKE ZELENE MOKRINE
ŠE VEDNO POLETI SO POLNE DOMAČE ŽIVINE;
PASTIRJI SO KRAVE IN OVCE TJA GNALI -
POMISLIM NA DEDKOVE STARE SPOMINE:
SLOVENSKO SO PELI , SLOVENSKO ŽEBRALI

KJER SMUČARJI VIJEJO SVOJE CIK-CAKE,
MOKRINE, BLEŠČEČE OD SNEŽNE BELINE
GOSTIJO POPOTNIKE– TAKE IN TAKE.
SMUČINE SE VIJEJO PRAV DO DOLINE
OD KODER JIH GONDOLA VRNE V VIŠINE.
AVSTIJCI MOKRINE SO NASSFELD NAZVALI,
VSEENO ŠE DOLGO PRADEDJE Z DOLINE
SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI.

JURIJ SLATKONJA (dva madrigala*)

UVOD:

NEKOČ MADRIGALE SO PELI POVSOD:
ČE KDO SE JE ŽENIL, OTROKA DOBIL,
ČE KDO JE VESELO ZALIVAL SVOJ GOD,

SI VINA NATOČIL, IZ VRČA GA PIL,
ČE V CERKVI JE PRIDIGAL NOVI KAPLAN,
ODPUSTKE PRODAJAL IN ŽEGEN DELIL.

NABOŽNE MOTETE SO PELI VSAK DAN
PRPEVAL JE KMET IN PREPEVAL MEŠČAN

KRAŠKA BURJA KAKOR FURJA
DIVJE BUTA, SE RAZBURJA,
TULI, SUVA VSEPOVPREK,
S STREH ODNESE KUP OPEK

IN ZALUČA FIČFIRIČU
KI PREPRIČANO TRŽIČU
REČE LAŠKO - MONFALKON
VSE OPEKE PRED PORTON

V ŽLEBEH POD ŠPIKI NAD POLICAMI

V NEVEJSKEM SEDLU – TAM V ŽLEBEH
MI GRE NA JOK IN GRE NA SMEH
GLEDAM ŠPIKE VRH POLIC
JOKAM IN PREKLINJAM VŠTRIC

KJE NEUMNOSTI JE MEJA -
KAJ POMENI TA »NEVEJA«?
VEJA – NE? MORDA JE SNEG?
ALI STRMI GORSKI BREG?

ŽLEBU JE PODOBNA CESTA
KI PRIPELJE ME DO MESTA
TJA POD ŠPIKI VRH POLIC
KJER BILO JE TOLIKO KRIVIC

V sopari
prevara čepi,
gobasto molči
in upa na nevidnost.

Davno odmeva
vibrira v nesmislu,
struna zarjavela
in kriči: prevara!

Sopara vsrka
grdobije vse,
spomine posladka,
cenzura rujna.

Odšel je dober človek. Naj se čimprej vrne . Svet potrebuje takšne ljudi.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

Predstavljamo delček knjige Mirka Kataleniča - Življenje v miru, ki je izšla leta 2000.

Noro si želim tvoje bližine,
noro si želim tvoje topline,
noro si želim tvojih dlani
še preden noč zaspi.

Misli se te ovijajo kot vzpenjavke,
pijavke, prisesane v vse pore mojega telesa.

In pijejo vročo kri mojega poželenja,
se ne zavedajo mojega trpljenja,
ko brezčutno me zasledujejo
v vsakem trenutku življenja.

NE MOREM VEČ ČAKATI,
NE MOREM VEČ LAGATI,
LE S TABO V ŽIVLJENJU,
LEPO BI BLO ZASPATI.

LEPE SANJE SRČEK MOJ

Svojim soljudem

se približujem

ravno toliko,

kolikor mi sami dovolijo.

Njihovo notranje

življenje in doživljanje

mi je sveto,

kakor da bi šlo

za mojo svobodo.

...zamujeno?!? pravijo,
ne vrne se nobeno-lahko pa kaj nadoknadim,
se ti odkupim, te name navadim???
le kako naj se odvadim...
brez tebe živet, z mislijo, da s tabo lepši je svet...
najlepša gorska cvetlica, v mojem srcu boš zmeri kraljica...

----- -----
--------- ---------
----------------------------
-----------------------
-----------------
-----------
----
-

Divji kriki iz notranjosti moje biti
zamrejo na ustnicah,
željnih tvojih poljubov.

Izgubljena v lastnih čustvih
se spoznavam v dimenzijah
novih razsežnostih.

Dotik tvojega telesa
rodi nemo bolečino
neizživetih strasti.

Besede pošiljajo te stran,
misli te rotijo k vrnitvi.

jutro moj sonček,
spet se smeje in si misli,
lej ga pej tega, spet neki pesni.
ja tko je,
brez tebe pač ne gre.
na vsakem koraku,
manjka tvoja roka,
tvoj dotik,
brez,
je noga bosa.
sej me vidiš,
nag in poscan,...
malo heca in dosti resnice je v temu.
si težko predstavljam dan, brez tvoje prisotnosti
mi preveč pomeniš
krasno se imej in sto poljubow s sabo mej,
dokler te ne zagledam in
celo te ob.....

Ljubim morje,
ljubim sonce,
ljubim to jesen.

Ljubim sebe,
ljubim tebe,
ljubim…. koga, ne povem.

Kamor koli se ozrem,
vidim tvoj obraz
in kjer si ti, sem tudi jaz.

tvoja koža,
vsako mesto že poznam,
všeč,
hmmmmmmmmmmmm,
poželenja vredno,
in za vedno,
rad bi te imel ob sebi,
nevem kako in kje,
a želja, to za zmeri ostane, a ne?
mogoče res, prišel bo dan,
ko zjutraj še zaspan,
zagledam poleg mene te,
sej se kar tresem,
pa le samo misel je...

Ne, nihče ne more vedeti,
kako zelo me to boli;
zdaj niti ti.
Sama, zapuščena
sedim naenkrat tu
in mislim nate.

Postajam žalostna…
Kje vendar si?
Si bil kdaj resničen
ali le v predstavi moji?

Strah, strah
vsako minuto
isti strah
kot nič pod kuto

nesmisel prekleti
zmeraj kriči
pozimi poleti
enako žari

napihuje se znanec
se laže policaj
vrni se Bedanec
pridi spet nazaj

Je tam kjer sem doma,
najlepši kraj sveta,
tam so gozd, drevesa, travniki,
ptičev tisoče vsak dan žgoli.

Se rad podam sprehajam,
miru, lepot narave le želim,
gozdnih trat, dišečih rož,
pogled v nebo ko pade noč.

Ko se utrne zveda zaželim,
mir ljudem, ljubezni iz srca,
saj to je dar ki človek ga ima,
želje vsak svoje ima, le pozna.

Prevara, vsakdanja,
pogreta obara,
počeni lonci,
patetični konci.

Rešilne zanke,
rušilne znanke,
robustne zanamke,
redke znamke.

Na krožnik odložene štiri zrele
pomaranče posmehljivo
opazujejo moje neuspele
poiskuse, da bi jih izvirno opisala.
Tako povprečna vsta sadja,
kupljena za majhen denar,
a ob močni žeji še kako osvežujoča stvar!
Želela bi se poglobiti
v bivanjsko njihovo
filozofijo,
povprašati bi jih želela,
kaj od življenja pričakujejo,
kaj si morda želijo.

Prerivam se med množico neznanih mi ljudi,
vesela, da lahko se neopazno mednje skrijem.
Ko prične se večeriti, se mi zdi,
da oči vseh teh ljudi
nič več zame se ne zmenijo.
Kot da smo medtem
brez besed se zbližali,
je večer mehko prekril
s kopreno nas domačnosti.

Danijela Premzl

Spet dotaknil se lahko,
sem svetega telesa,
občutek nepopisen,
ob poljubu najlepšega dekleta...
sej veš vse