Na tebi smo se rodili,
na tebi smo odraščali,
v tebe seme smo vsadili.

Ti si nas sprejela in imela.
Ti si nam dala vse ,
kar so na srca naša si želela.
Ti si nam seme pomnožila
in bogato obrodila.
Ti vračala si prav vse,
ti uresničevala naše si želje.

A mi nehvaležni smo ˝ljudje˝,
ki tebi naša Zemlja vračamo le gorjé.

Moja prva objava in prva pesem

Ljubezenska moč ognja
rešila me je zla
in zdaj se ljubim, kot takrat,
ko v meni je živela strast.
V ognju bil spočet,
v ljubezni razodet, v meni je že svet
globlji od nebes in zdaj,
odprta vrata so, da vstopi se lahko.

Ljubezenska moč ognja
vodila me je tja,
da videl bi Boga,
kako živeti ga,
ki razodeva se
z odprtim Srcem le.

1. VINDI NA GOLICI (KERALPEN - KOROŠKA)

V KOČI »VINDIŠ« KLEPETAJO,
SAJ »SLOVENSKO SPLOH NE ZNAJO«
Z GOSTI NEMŠKO GOVORIJO,
PRAV PRIJAZNO VSE GOSTIJO.

PRIDE TRMASTA SLOVENKA:
»SE PRI VAS DOBI PEČENKA?
PROSIM ZA GOVEJO JUHO,
MALO ZELJA KOT PRIKUHO.«

KRČMAR RAZUME BREZ TEŽAVE,
VPRAŠA: »SI ŽELITE KAVE?«,
A ŠE VEDNO NE DOUME,
DA SLOVENŠČINO RAZUME!

Krnski grad ob desnem bregu Gline,
knežji kamen, kamen naše slave,
kamen karantanske domovine
bil je daleč severno od Drave.
Tam imeli svoje smo postave
in koseze, župe in župana,
kneza - sina lastne očetnjave,
knežji kamen, kamen Korotána.*

Obri, vzhodna roka zgodovine
so objestno sekali zastave
dedov karantanske domovine;
Obri pač hoteli so veljave.
Borutove nove povezave**
sina naredile so kristjana,
dale sinu kot dejanje sprave
knežji kamen, kamen Korotána.

V ŠOLI NAS UČIJO DA SLOVANI STARI
V STAREM VEKU SO BILI BARBARI,
DA SO V NAŠE KRAJE PRIHRUMELI….
VENDAR V STAREM VEKU SMO IMELI
KOSEZE- LASTNO PLEMSTVO* IN DRŽAVO
SVOJE KNEZE, PRAPORE IN PRAVO

V ŠOLI MNOGI LEPI STARI MITI
SO BILI OTROKOM KAR PRIKRITI
PRAVILI O LEPI VIDI SO - PERICI….
NIČ O LEPI VIDI KOT KRALJICI,
NIČ O NJEJ*, O LANDARSKI VOTLINI
NIČ O NAŠI ŠIRŠI DOMOVINI

K MOJI MAMI

S SONČNIM ŽARKOM STAPLJA
SE VELIKA SOLZNA KAPLJA
IN POLZI, POLZI ČEZ LICI
K ZAPRAŠENI SPOMENICI*

SONČNI ŽAREK V NJEJ ODSEVA
SOLZNA KAPLJA IZHLAPEVA
S SONČNIM ŽARKOM BO ODŠLA
TJA, KJER MAMA JE DOMA

Vonj po svečah in rožah,
hladen turoben dan,
me je opomnil
na minljivost.

Dan, ko sem prižgal svečko,
jim položil rož na grob,
tam postal, se zamislil,
bil z njimi v preteklosti.

VILANELA* O ROZALIJINI VOTLINI

V JUNSKI GORI, V SKALNATI VOTLINI
ZDRAVILNA, ČUDODELNA MOČ SE SKRIVA -
TAKO V PODJUNSKI PIŠE ZGODOVINI.

KO KUGA JE MORILA PO DOLINI -
BILA JE STRAŠNA SMRT, ZARES GROZLJIVA.
V JUNSKI GORI, V SKALNATI VOTLINI

ROZALIJA JE REKLA: »SMRT, IZGINI!«
ROZALIJA, SVETNICA ZDAJ POČIVA -
TAKO V PODJUNSKI PIŠE ZGODOVINI.

PRIPOVED BABICE JERCE: LIPE IN HRASTI

BILO JE PRED DAVNIMI STOTIMI LETI,
TAKRAT, KO JE BABICA V ŠOLO HODILA,
TJA, V SAMOSTAN PRI GOSPEJ SVETI.

TAM NAJ BI JERCA LE NEMŠKO MOLILA,
Z GOJENKAMI VEDNO LE NEMŠKO ČEBLJALA,
SLOVENSKO NAJ NE BI NIKDAR GOVORILA.

DOMAČE JI NUNA JE KDAJ ŠEPETALA
(SEVEDA SKRIVAJE PRED NEMŠKO SOSEDO)
UBOŽICI JERCI ZELO POMAGALA,

JI LAJŠALA STISKO IN NOTRANJO BEDO.
SAMO KATEHET JE ŽELEL V SPOVEDNICI
POSLUŠATI LEPO SLOVENSKO BESEDO

KO GLEDAM JEZÉRA, KALUŽE IN MLAKE,
OGROMNE, PROSTRANE, VELIKE VZPETINE,
NASPROTI PA GLEDAM KRNIŠKE SKALNJAKE*,
POMISLIM – KOROŠKE ZELENE MOKRINE
ŠE VEDNO POLETI SO POLNE DOMAČE ŽIVINE;
PASTIRJI SO KRAVE IN OVCE TJA GNALI -
POMISLIM NA DEDKOVE STARE SPOMINE:
SLOVENSKO SO PELI , SLOVENSKO ŽEBRALI

KJER SMUČARJI VIJEJO SVOJE CIK-CAKE,
MOKRINE, BLEŠČEČE OD SNEŽNE BELINE
GOSTIJO POPOTNIKE– TAKE IN TAKE.
SMUČINE SE VIJEJO PRAV DO DOLINE
OD KODER JIH GONDOLA VRNE V VIŠINE.
AVSTIJCI MOKRINE SO NASSFELD NAZVALI,
VSEENO ŠE DOLGO PRADEDJE Z DOLINE
SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI.

JURIJ SLATKONJA (dva madrigala*)

UVOD:

NEKOČ MADRIGALE SO PELI POVSOD:
ČE KDO SE JE ŽENIL, OTROKA DOBIL,
ČE KDO JE VESELO ZALIVAL SVOJ GOD,

SI VINA NATOČIL, IZ VRČA GA PIL,
ČE V CERKVI JE PRIDIGAL NOVI KAPLAN,
ODPUSTKE PRODAJAL IN ŽEGEN DELIL.

NABOŽNE MOTETE SO PELI VSAK DAN
PRPEVAL JE KMET IN PREPEVAL MEŠČAN

KRAŠKA BURJA KAKOR FURJA
DIVJE BUTA, SE RAZBURJA,
TULI, SUVA VSEPOVPREK,
S STREH ODNESE KUP OPEK

IN ZALUČA FIČFIRIČU
KI PREPRIČANO TRŽIČU
REČE LAŠKO - MONFALKON
VSE OPEKE PRED PORTON

V ŽLEBEH POD ŠPIKI NAD POLICAMI

V NEVEJSKEM SEDLU – TAM V ŽLEBEH
MI GRE NA JOK IN GRE NA SMEH
GLEDAM ŠPIKE VRH POLIC
JOKAM IN PREKLINJAM VŠTRIC

KJE NEUMNOSTI JE MEJA -
KAJ POMENI TA »NEVEJA«?
VEJA – NE? MORDA JE SNEG?
ALI STRMI GORSKI BREG?

ŽLEBU JE PODOBNA CESTA
KI PRIPELJE ME DO MESTA
TJA POD ŠPIKI VRH POLIC
KJER BILO JE TOLIKO KRIVIC

V sopari
prevara čepi,
gobasto molči
in upa na nevidnost.

Davno odmeva
vibrira v nesmislu,
struna zarjavela
in kriči: prevara!

Sopara vsrka
grdobije vse,
spomine posladka,
cenzura rujna.

Odšel je dober človek. Naj se čimprej vrne . Svet potrebuje takšne ljudi.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

Predstavljamo delček knjige Mirka Kataleniča - Življenje v miru, ki je izšla leta 2000.

Noro si želim tvoje bližine,
noro si želim tvoje topline,
noro si želim tvojih dlani
še preden noč zaspi.

Misli se te ovijajo kot vzpenjavke,
pijavke, prisesane v vse pore mojega telesa.

In pijejo vročo kri mojega poželenja,
se ne zavedajo mojega trpljenja,
ko brezčutno me zasledujejo
v vsakem trenutku življenja.

NE MOREM VEČ ČAKATI,
NE MOREM VEČ LAGATI,
LE S TABO V ŽIVLJENJU,
LEPO BI BLO ZASPATI.

LEPE SANJE SRČEK MOJ

Svojim soljudem

se približujem

ravno toliko,

kolikor mi sami dovolijo.

Njihovo notranje

življenje in doživljanje

mi je sveto,

kakor da bi šlo

za mojo svobodo.

...zamujeno?!? pravijo,
ne vrne se nobeno-lahko pa kaj nadoknadim,
se ti odkupim, te name navadim???
le kako naj se odvadim...
brez tebe živet, z mislijo, da s tabo lepši je svet...
najlepša gorska cvetlica, v mojem srcu boš zmeri kraljica...

----- -----
--------- ---------
----------------------------
-----------------------
-----------------
-----------
----
-

Divji kriki iz notranjosti moje biti
zamrejo na ustnicah,
željnih tvojih poljubov.

Izgubljena v lastnih čustvih
se spoznavam v dimenzijah
novih razsežnostih.

Dotik tvojega telesa
rodi nemo bolečino
neizživetih strasti.

Besede pošiljajo te stran,
misli te rotijo k vrnitvi.

jutro moj sonček,
spet se smeje in si misli,
lej ga pej tega, spet neki pesni.
ja tko je,
brez tebe pač ne gre.
na vsakem koraku,
manjka tvoja roka,
tvoj dotik,
brez,
je noga bosa.
sej me vidiš,
nag in poscan,...
malo heca in dosti resnice je v temu.
si težko predstavljam dan, brez tvoje prisotnosti
mi preveč pomeniš
krasno se imej in sto poljubow s sabo mej,
dokler te ne zagledam in
celo te ob.....

Ljubim morje,
ljubim sonce,
ljubim to jesen.

Ljubim sebe,
ljubim tebe,
ljubim…. koga, ne povem.

Kamor koli se ozrem,
vidim tvoj obraz
in kjer si ti, sem tudi jaz.