ČOPASTI ŠKRJANČEK V BTC

KAJ S TEBOJ SE ZDAJ GODI,
ČOPASTI ŠKRJANČEK?
- GLAVA ME TAKO BOLI
KOT BIL BI JAZ PIJANČEK..

OD KJE PRIHAJAŠ? KJE SI BIL?
KJE SI SPLOH DOMA?
-TUKAJ SEM SE IZVALIL….
ZELENA TRAVA JE BILA…….

Lepa želja, odpira mi spomine
se prikradla, a glej spet izgine,
kakor da teman je bil oblak,
ob pogledu nanj zastane ti korak.

Morda zaprosil bom ga za nasvet,
vidim žlahten rdeč tam cvet,
a nemo kakor da le opazuje,
v vetru nejeverno le zmiguje.

Obrnil sem pogled gor v nebo,
kjer ptice v hladu redke še leto,
soncu kakor da hite naproti,
ne bo odgovora, bil sem v zmoti.

Prišel je spet Miklavžev večer,
ki bo obdaril sosedovo hčer,
nasul tam sinu sladkarij dobrot,
že se pripravlja gre na pot v noč...

Spremstvo pisana je družba,
parkeljni, žvenket verig,
še strah ne le pričakovanje,
da otrokom Sv.Miklavž izpolni sanje.

Morda bo mala Tinka spala,
ko na darilce v sanjah bo čakala,
a Mihec jih kar nagajivo gleda,
po glasu parkeljna spoznal soseda.

RISINJA – NAJBOLJŠA MAMA
ČUVA MLADE ČISTO SAMA;
LIŽE JIH IN JIH LJUBKUJE,
VSEM NEVARNOSTIM KLUBUJE.

MLADIM NAJDE SKRIVALIŠČE,
ZANJE SAMA HRANO IŠČE,
MUCKI SE OB NJEJ UČIJO,
KJE, KAKO NAJ KAJ LOVIJO.

RISINJA TAM V MENIŠIJI
IŠČE POT K TOVARIŠIJI;
STEZE NI – UBOGA REVA
DOLGA LETA ŽE SAMEVA.

POLH NA OBISKU

POLH PRIŠEL JE NA OBISK
BIL JE HITER KAKOR BLISK
PLEZAL, TEKAL KAKOR NOR
KAR PO STENAH JE NAVZGOR

POLH JE KAKAL NA VSE KONCE
KAKAL V KROŽNIKE IN LONCE
NAM POKAKAKL MIZO, SKLEDE
IN NAPRAVIL DOSTI ZMEDE

RODOVNIK

MI IMAMO MLADO PSIČKO,
LJUBKO MALO LEPOTIČKO;
MARSIKDO JO RAD POGLEDA
PO RODOVNIKU POVPRAŠA;
MALA PSIČKA NE ODLAŠA
LAJA BESNO DO OBISTI:
»MISLIŠ, DA JE LEP LE TISTI,
KI JE DRAG IN PLEMENIT?!
ČLOVEK, POJDI SE SOLIT!

IZBIRČNA META

MALI MUC – IZBIRČNA META
NOČE RIŽA NE OMLETA
NE KROMPIRJA NE ŠPINAČE
NITI ZELJA IN CVETAČE

JEDEL MAČJE BI PIŠKOTE
IN MESARJEVE DOBROTE;
KER PA TREGA NI PRI HIŠI,
MORA V KLETI JESTI MIŠI

Gore postavljajo,
da ti na njih zidajo cerkve
v tvoji hiši
darujejo, žgejo svojo
in tujo kri,
pred tvojimi očmi
otroke, starce trgajo
ženskam silo,
prsi režejo
pred teboj, vsak dan.

S TABO V PRIKOLCI,
KOT V GRADU BI ŽVEL,
S TABO U BANJI,
BI CELE DNEVE SE GREL.
VSAK TRENUTEK VSAK DAN,
BI RAD DA SKUPAJ ZBUDIVA
IN ZAKLJUČIVA DAN.

GRE MINUTA NAOKOLI,
JE ŽE NASLEDNJA MISEL TUKI,
PA ŠE PREJŠNJE KONEC NI,
IN V VSAKI SI V GLAVNI VLOGI - TI.

ZAME BOŠ ZMERI,
TO KAR SRCE HOČE!

Majhna, igriva,
na pogled očarljiva,
kot kakšna mlada dama,
vedno v družbi,
nikoli ne sama,

Njene oči so bile,
res nebeško modre,
znala se je dobrikati,
spet biti priliznjena.
sama odpreti vhodna vrata.

Spet sosedov Mihec jokal,
solz na licih sled ima, je stokal,
rad bi malo rad še spal,
a zbudila mami ga je žal.

S prsti si oči pomame,
se obleče, zajtrkuje
le še obuje že hiti,
saj v šolo se mudi.

Ponovno se je vrnila,
na trenutke čarobna, prijetna,
pa spet tako hladna,
nam razdajala leden objem.

Barvno pregrinjalo,
naravo tisočerih barv,
pa vendar hladno,
odbijajoče, neprivlačno.

Kdo dal praznini je ime,
ko jo je gledal,
kako vedel je, da sme,
kdo mu zanjo je povedal.

Poslušal je in čutil,
predvajal si spomine
v sanjah je zaslutil,
da vse kar je, to mine.

Kajetan Kovič: MAČKA

Na tihih šapah se po hiši šeta
in v hipu se na mizo zavihti
in taco položi na rob soneta
in čez vrstice gleda me v oči.

Ta ozka in poševnooka glava
kakor da nekaj več od mene ve.
Kot da ji vid in sluh poji daljava,
ki moji čuti je ne ulove.

Tone Pavček: ČRNI MUC

O črni muc, o ti falot,
ki vsako noč mi prečkaš pot,

nikar ne beži pred menoj,
čuj, pravim ti, da se ne boj.

Samo pobožal bi ti rad
hrbèt temàn in lepi vrat.

Saj tudi jaz mendà imam
za božanje pripravno dlan.

Nadiža med hribovjem pot ubira
včasih svetla, nežna, nam podarja mir.
Včasih med skalovjem strugo si utira
temno modra reka, žlahtna kot safir,
ko v globelih in soteskah se razgrinja….
Včasih plitva, topla, belo-modra, sinja….
Kjer Nadiža pot utira spet v globini
se v Čeleh pred več kot tisoč petsto leti
je skrivala lepa Vida skupaj s kmeti
v nedostopni skalni Landarski votlini

Poznam način,
kako zdaj preživeti.

Samo trdno me moraš ti objeti,
z menoj stopiti na isto pot.
in jaz si moram močno želeti,
moram v te verjeti
da zrastejo mi krila…

Kako lepo je poleteti.

Jeanne

Povsod megla,
v meni, med nami, vse naokoli.
Ni upanja, ni sončnih žarkov,
tema ubija vse v meni, boli me, boli.

Ni dolgo od tedaj,
ko z vetrom v laseh,
pričarala na ustnice tvoje
sem širok nasmeh.

Ni dolgo,
ko je vriskalo moje srce,
ko iskal si trenutke,
da začutiš me.

Rodil si se v peklenskih mukah.
Sin trenutka in izživetih strasti.
Ostal si pozabljen
in v naročju moje velike ljubezni.

Odraščal si z menoj,
brez očeta ,
brez njegove opore.

Bil si velik borec,
raziskovalec,
iskalec nepoznanega in novega.

Ljudje smo kot rastline...
Za obstoj potrebujejo vodo in sonce,..
jaz sicer v drugi obliki,
aaaaaaaaaaaaaaaaaaa (ja TEBE ja),
še lepša si kot na sliki.
Pač, potrebujem te vsak dan,
da rasem,
in neizsušen podam se v nov dan.

BELA BILA (mala balada)*

VODA BISTRA, ŽUBOREČA
V SKALAH SE NEKJE ROJEVA;
VSA JE BELA, VSA KIPEČA -
SONČNI ŽAREK V NEJ ODSEVA,
VETER HVALNICO PREPEVA,
VODA PA SKAKLJA VESELA,
V ČISTI SREČI PREKIPEVA,
LEPA BILA, VODA BELA

PROŠNJA

PROSIM, DA BI RADI ME IMELI
DA POLJUBČEK BI MI DALI
DA BI Z MANO SE SMEJALI
DA BILI BI ME VESELI

DA BI ZAME ČAS SI VZELI
DA BI Z MANO SE IGRALI
DA BI PRAVLJICE MI BRALI
DA BI SKUPAJ PESMI PELI

DA BI KDAJ ME POHVALILI
DA BI K SEBI ME PRIVILI
DA NIKOLI NE BI SAM OSTAL

NA BATOGNIŠKIH MELIŠČIH
IN NA KRNSKIH BOJIŠČIH
OB SKALAH, KI JIH JE OBLILA KRI
SREBRNA KRVOMOČNICA CVETI.

KRI JE TEKLA PRAV POVSOD
KJER SE DVIGA RDEČI ROB
TAM SO AVSTOOGRSKI VOJAKI
STRELJALI OB SKALI VSAKI