S TABO V PRIKOLCI,
KOT V GRADU BI ŽVEL,
S TABO U BANJI,
BI CELE DNEVE SE GREL.
VSAK TRENUTEK VSAK DAN,
BI RAD DA SKUPAJ ZBUDIVA
IN ZAKLJUČIVA DAN.

GRE MINUTA NAOKOLI,
JE ŽE NASLEDNJA MISEL TUKI,
PA ŠE PREJŠNJE KONEC NI,
IN V VSAKI SI V GLAVNI VLOGI - TI.

ZAME BOŠ ZMERI,
TO KAR SRCE HOČE!

Majhna, igriva,
na pogled očarljiva,
kot kakšna mlada dama,
vedno v družbi,
nikoli ne sama,

Njene oči so bile,
res nebeško modre,
znala se je dobrikati,
spet biti priliznjena.
sama odpreti vhodna vrata.

Spet sosedov Mihec jokal,
solz na licih sled ima, je stokal,
rad bi malo rad še spal,
a zbudila mami ga je žal.

S prsti si oči pomame,
se obleče, zajtrkuje
le še obuje že hiti,
saj v šolo se mudi.

Ponovno se je vrnila,
na trenutke čarobna, prijetna,
pa spet tako hladna,
nam razdajala leden objem.

Barvno pregrinjalo,
naravo tisočerih barv,
pa vendar hladno,
odbijajoče, neprivlačno.

Kdo dal praznini je ime,
ko jo je gledal,
kako vedel je, da sme,
kdo mu zanjo je povedal.

Poslušal je in čutil,
predvajal si spomine
v sanjah je zaslutil,
da vse kar je, to mine.

Kajetan Kovič: MAČKA

Na tihih šapah se po hiši šeta
in v hipu se na mizo zavihti
in taco položi na rob soneta
in čez vrstice gleda me v oči.

Ta ozka in poševnooka glava
kakor da nekaj več od mene ve.
Kot da ji vid in sluh poji daljava,
ki moji čuti je ne ulove.

Tone Pavček: ČRNI MUC

O črni muc, o ti falot,
ki vsako noč mi prečkaš pot,

nikar ne beži pred menoj,
čuj, pravim ti, da se ne boj.

Samo pobožal bi ti rad
hrbèt temàn in lepi vrat.

Saj tudi jaz mendà imam
za božanje pripravno dlan.

Nadiža med hribovjem pot ubira
včasih svetla, nežna, nam podarja mir.
Včasih med skalovjem strugo si utira
temno modra reka, žlahtna kot safir,
ko v globelih in soteskah se razgrinja….
Včasih plitva, topla, belo-modra, sinja….
Kjer Nadiža pot utira spet v globini
se v Čeleh pred več kot tisoč petsto leti
je skrivala lepa Vida skupaj s kmeti
v nedostopni skalni Landarski votlini

Poznam način,
kako zdaj preživeti.

Samo trdno me moraš ti objeti,
z menoj stopiti na isto pot.
in jaz si moram močno želeti,
moram v te verjeti
da zrastejo mi krila…

Kako lepo je poleteti.

Jeanne

Povsod megla,
v meni, med nami, vse naokoli.
Ni upanja, ni sončnih žarkov,
tema ubija vse v meni, boli me, boli.

Ni dolgo od tedaj,
ko z vetrom v laseh,
pričarala na ustnice tvoje
sem širok nasmeh.

Ni dolgo,
ko je vriskalo moje srce,
ko iskal si trenutke,
da začutiš me.

Rodil si se v peklenskih mukah.
Sin trenutka in izživetih strasti.
Ostal si pozabljen
in v naročju moje velike ljubezni.

Odraščal si z menoj,
brez očeta ,
brez njegove opore.

Bil si velik borec,
raziskovalec,
iskalec nepoznanega in novega.

Ljudje smo kot rastline...
Za obstoj potrebujejo vodo in sonce,..
jaz sicer v drugi obliki,
aaaaaaaaaaaaaaaaaaa (ja TEBE ja),
še lepša si kot na sliki.
Pač, potrebujem te vsak dan,
da rasem,
in neizsušen podam se v nov dan.

BELA BILA (mala balada)*

VODA BISTRA, ŽUBOREČA
V SKALAH SE NEKJE ROJEVA;
VSA JE BELA, VSA KIPEČA -
SONČNI ŽAREK V NEJ ODSEVA,
VETER HVALNICO PREPEVA,
VODA PA SKAKLJA VESELA,
V ČISTI SREČI PREKIPEVA,
LEPA BILA, VODA BELA

PROŠNJA

PROSIM, DA BI RADI ME IMELI
DA POLJUBČEK BI MI DALI
DA BI Z MANO SE SMEJALI
DA BILI BI ME VESELI

DA BI ZAME ČAS SI VZELI
DA BI Z MANO SE IGRALI
DA BI PRAVLJICE MI BRALI
DA BI SKUPAJ PESMI PELI

DA BI KDAJ ME POHVALILI
DA BI K SEBI ME PRIVILI
DA NIKOLI NE BI SAM OSTAL

NA BATOGNIŠKIH MELIŠČIH
IN NA KRNSKIH BOJIŠČIH
OB SKALAH, KI JIH JE OBLILA KRI
SREBRNA KRVOMOČNICA CVETI.

KRI JE TEKLA PRAV POVSOD
KJER SE DVIGA RDEČI ROB
TAM SO AVSTOOGRSKI VOJAKI
STRELJALI OB SKALI VSAKI

Na tebi smo se rodili,
na tebi smo odraščali,
v tebe seme smo vsadili.

Ti si nas sprejela in imela.
Ti si nam dala vse ,
kar so na srca naša si želela.
Ti si nam seme pomnožila
in bogato obrodila.
Ti vračala si prav vse,
ti uresničevala naše si želje.

A mi nehvaležni smo ˝ljudje˝,
ki tebi naša Zemlja vračamo le gorjé.

Moja prva objava in prva pesem

Ljubezenska moč ognja
rešila me je zla
in zdaj se ljubim, kot takrat,
ko v meni je živela strast.
V ognju bil spočet,
v ljubezni razodet, v meni je že svet
globlji od nebes in zdaj,
odprta vrata so, da vstopi se lahko.

Ljubezenska moč ognja
vodila me je tja,
da videl bi Boga,
kako živeti ga,
ki razodeva se
z odprtim Srcem le.

1. VINDI NA GOLICI (KERALPEN - KOROŠKA)

V KOČI »VINDIŠ« KLEPETAJO,
SAJ »SLOVENSKO SPLOH NE ZNAJO«
Z GOSTI NEMŠKO GOVORIJO,
PRAV PRIJAZNO VSE GOSTIJO.

PRIDE TRMASTA SLOVENKA:
»SE PRI VAS DOBI PEČENKA?
PROSIM ZA GOVEJO JUHO,
MALO ZELJA KOT PRIKUHO.«

KRČMAR RAZUME BREZ TEŽAVE,
VPRAŠA: »SI ŽELITE KAVE?«,
A ŠE VEDNO NE DOUME,
DA SLOVENŠČINO RAZUME!

Krnski grad ob desnem bregu Gline,
knežji kamen, kamen naše slave,
kamen karantanske domovine
bil je daleč severno od Drave.
Tam imeli svoje smo postave
in koseze, župe in župana,
kneza - sina lastne očetnjave,
knežji kamen, kamen Korotána.*

Obri, vzhodna roka zgodovine
so objestno sekali zastave
dedov karantanske domovine;
Obri pač hoteli so veljave.
Borutove nove povezave**
sina naredile so kristjana,
dale sinu kot dejanje sprave
knežji kamen, kamen Korotána.

V ŠOLI NAS UČIJO DA SLOVANI STARI
V STAREM VEKU SO BILI BARBARI,
DA SO V NAŠE KRAJE PRIHRUMELI….
VENDAR V STAREM VEKU SMO IMELI
KOSEZE- LASTNO PLEMSTVO* IN DRŽAVO
SVOJE KNEZE, PRAPORE IN PRAVO

V ŠOLI MNOGI LEPI STARI MITI
SO BILI OTROKOM KAR PRIKRITI
PRAVILI O LEPI VIDI SO - PERICI….
NIČ O LEPI VIDI KOT KRALJICI,
NIČ O NJEJ*, O LANDARSKI VOTLINI
NIČ O NAŠI ŠIRŠI DOMOVINI

K MOJI MAMI

S SONČNIM ŽARKOM STAPLJA
SE VELIKA SOLZNA KAPLJA
IN POLZI, POLZI ČEZ LICI
K ZAPRAŠENI SPOMENICI*

SONČNI ŽAREK V NJEJ ODSEVA
SOLZNA KAPLJA IZHLAPEVA
S SONČNIM ŽARKOM BO ODŠLA
TJA, KJER MAMA JE DOMA

Vonj po svečah in rožah,
hladen turoben dan,
me je opomnil
na minljivost.

Dan, ko sem prižgal svečko,
jim položil rož na grob,
tam postal, se zamislil,
bil z njimi v preteklosti.

VILANELA* O ROZALIJINI VOTLINI

V JUNSKI GORI, V SKALNATI VOTLINI
ZDRAVILNA, ČUDODELNA MOČ SE SKRIVA -
TAKO V PODJUNSKI PIŠE ZGODOVINI.

KO KUGA JE MORILA PO DOLINI -
BILA JE STRAŠNA SMRT, ZARES GROZLJIVA.
V JUNSKI GORI, V SKALNATI VOTLINI

ROZALIJA JE REKLA: »SMRT, IZGINI!«
ROZALIJA, SVETNICA ZDAJ POČIVA -
TAKO V PODJUNSKI PIŠE ZGODOVINI.