Ponovno se je vrnila,
na trenutke čarobna, prijetna,
pa spet tako hladna,
nam razdajala leden objem.

Barvno pregrinjalo,
naravo tisočerih barv,
pa vendar hladno,
odbijajoče, neprivlačno.

Kot da bi želela vse skriti,
odbijajoča privlačiti,
opomniti na minljivost,
jesen življenja...

Njena sopotnica megla je
zastirala sonce, moč žarkov,
drevje, trate je spremenila,
jim nadela bel pajčolan.

Slana je vse preoblekla,
barve jeseni spremenila,
na pogled tako mikavne,
z ivjem hladnim prekrila.

V nas je prebudila spoštovanje,
slovo od poletja, toplega sonca,
prelepe barve jeseni,
rojstvu hladne zime.

Morda je želela povedati...
Poslavljam se, odhajam,
kot rojstvo, življenje, smrt.
kakor da je del nas...

jože.k