VODA BISTRA, ŽUBOREČA
V SKALAH SE NEKJE ROJEVA;
VSA JE BELA, VSA KIPEČA -
SONČNI ŽAREK V NEJ ODSEVA,
VETER HVALNICO PREPEVA,
VODA PA SKAKLJA VESELA,
V ČISTI SREČI PREKIPEVA,
LEPA BILA, VODA BELA
ČISTA VODA – TO JE SREČA
TODA MNOGIM SE DOZDEVA,
DA JE SREČA OPOTEČA.
SREČA BILI RES MINEVA:
NJENA ČISTOST IZGINEVA -:
ZDAJ POSTAJA REKA FELLA
IN UMAZANA JE REVA
LEPA BILA, VODA BELA
Z BELSKE KOČNE VSA BLEŠČEČA
KAPLJA V KAPLJO SE ZADEVA
BELA, BILA, VSA PENEČA –
ČISTA RADOST JO PREVEVA.
TODA KMALU SE ZAHTEVA,
DA IME BI DRUGO VZELA:
ZDAJ KOT VELLACH SE UMEVA
LEPA BILA, VODA BELA
A VSEENO NAM NAPEVA
NI NOBENA VLADA VZELA:
V BILI SE POVSOD PREPEVA
LEPA BILA, VODA BELA
Na drugi strani meje sta vsaj dve slovenski reki Beli, obe izvirata na Koroškem, vendar prva v Italiji, druga pa v Avstriji. Korošci jima pravijo Bila, napišejo pa Bela. Obe tečeta tudi mimo krajev z istim imenom: Bela (Bila). In obe sta zaradi svojega žuborenja zares bele barve –»severozahodna« Bila, ki teče skozi Kanalsko dolino v Dolino Bile (sedaj Rezija imenovane), je celo v spodnjem toku vsa bela. Druga, »severovzhodna« Bila, ki teče proti severu, se pretaka po Podjuni in se pri Goričah izlije v Dravo.
Koroško sta si razdelili Italija in Avstrija in vsaka država je dobila svojo belo Bilo in jo tudi po svoje preimenovala. Prvo Belo so v Italiji imenovali Fella, drugo Belo pa so v Avstriji imenovali Vellach.
Nalašč- simbolično uporabljam pesniško obliko »mala balada«. Očetje male balade so Provansalci, ki so jih Francozi »pofrancozili« in jih skoraj ni več. Tudi v literaturi je večinoma napisano, da je mala balada Francoska pesniška oblika, ki se je začela razvijati v 12.stoletju!
BELA BILA (mala balada)*
