Spet sosedov Mihec jokal,
solz na licih sled ima, je stokal,
rad bi malo rad še spal,
a zbudila mami ga je žal.

S prsti si oči pomame,
se obleče, zajtrkuje
le še obuje že hiti,
saj v šolo se mudi.

Tam premleva novo znanje,
bolj prijetne so mu sanje,
le zvonec čaka, že zvoni,
otrokom se na plan mudi.

Počasi že se domu približuje,
le kaj je še od šole huje,
saj znanje mu je kot prisila,
kod hodi njegova dobra vila...

A dobra vila tiho opazuje,
z glavo od daleč le zmiguje,
v igricah ni znanja čar,
a Mihcu to kaj malo mar.

Spet doma zabava se igra,
igric sto že on pozna,
a risank kot da novih ni,
vse že videl kot se zdi.

Zdaj spat bi šel,
a mami ga opomni,
osveži znanje iz šole spomni,
a zdi se da doletela ga krivica,
le kje zdaj tu je še otrokova pravica.

Nekoč odrastel bo,
mu šolsko znanje bo vodilo,
po igricah ne bo se več stožilo,
ostal spomin bo le na dobro vilo...