Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega.

Prejšnji dan je lil močan dež , zato je bila pot razmočena in blatna, na njej pa so bile večje in manjše luže.

Tako prideta počasi meniha do zelo velike in globoke luže, ob kateri je nemočno stala mlajša ženska. Več kot očitno je bilo, da bi rada prišla preko luže, a ni mogla.

Eden od menihov jo brez besed prime, jo dvigne od tal, vzame v naročje in jo mirno prenese preko luže, kjer jo zopet postavi na tla. Nato meniha znova molče nadaljujeta pot.

Napisal bom zgodbo od meni neznanega avtorja.
Zato, ker je ta problem že star, se začne tako.
Pred mnogimi leti je živel zelo reven možakar.
Nekaj metrov od njegovega skromnega bivališča, pa je živela zelo premožna družina.

Iz njihovega okna pa je prihajal čudovit vonj, po samih dobrotah. Ker si jih revež ni mogel kupiti se je poskušal malo znajti, in je ob času, ko so v premožni hiši imeli kosilo, vzel kos kruha, in šel pod njihovo okno ter jedel kruh, in seveda zraven vohal čudovite vonjave,

Smisel življenja je živeti do zadnjega diha.
Smisel Zavesti pa je zavedanje, da je lahko vsak naslednji dih zadnji.
Pa ne zato, da bi se bali smrti.
Temveč zato, da bi se zavedali Življenja in ga spoštovali.
Življenje ni samoumevno in Zanj bi morali biti hvaležni.
Spoštovati bi Ga morali na vseh nivojih.

Govoriti je potreba,
poslušati je umetnost.

(Goethe, 1749-1832)

Zvezde sijejo z neba,
in gledajo kako preživljamo svoja kratka življenja.
Kajti važno je res - KAKO.

Nobeno človeško bitje, niti drugo živo bitje,
ne živi dolgo pod večnim nebesnim svodom.
Najlepše ženske, najbolj učeni možje,
celo Mohamed, ki je slišal Alahov glas,
vsi se postarajo in umrejo.
Vse je minljivo. Nebo preživi vse.
Tudi trpljenje.

Bova Johar baltijski pesnik povzeto iz knjige "Tri skodelice čaja"

Fiona

Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb:

Slepi mož je sedel sredi skupine videčih ljudi. Naenkrat so se vsi začeli smejati. Tudi slepec. "Kaj si videl, da se tako smeješ?" ga je nekdo vprašal. "Če se vsi smejejo, mora biti nekaj res smešnega." je odgovoril slepi mož. "Saj se menda ne norčujejo, ne?"

Ko si zaljubljen, si kakor slep,
ko ljubiš, bi objemal tudi drevesa,
a če napraviš napako,
želiš, da jo popravijo drugi.

Ljubezen je kakor hoja po vrvi,
drug drugemu si morata gledati v oči,
zaupati, da je vrv dovoj trdna,
ter z roko v roki zaupati.

Lažje je nekoga očrniti z lažjo,
se s tem otresti odgovornosti,
kakor pogledati v sebe,
popraviti storjeno,
prizadetemu izreči oprosti mi.

Življenje je kot steklenica opojnega vina. Nekateri se zadovoljijo s tem, da preberejo nalepko na steklenici. Nekateri poskusijo vsebino.

Nekoč je Buda svojim učencem pokazal cvetico in vsakega prosil, naj o njej kaj pove. Nekaj časa so molče strmeli vanjo.

Nato je eden od učencev imel o njej célo filozofsko predavanje. Drugi je o njej sestavil pesem. Tretji je povedal priliko. In vsakdo je poskušal prekositi druge po globini svojih misli.

Nalepkarji!

Če gosenica je v globoki travi,
ali je travnik zanjo čudež v naravi?

Če roža del cvetočega je polja,
ali vidi sebe kot čudež vesolja?

Če čebela na rajski vrt gleda iz zraka,
potem privlači jo cvetlica vsaka.
Ali bo od čudeža prevzeta,
če nenehno leta od cveta do cveta?

Šele ko zavest postane čuteča,
resničnost s čudeži je sešteta.

Vse kar je, je iz snovi čuteče,
ki čaka da se v Zavedanje obleče.

Kako deluje naš razum je merilo,
do kam se naše zavedanje je v ljubečo Bit potopilo.

Tako kot naša zavest občuti ljubečo energijo,
tako razum vidi snovno iluzijo.

Če zavest pluje po razuma površini,
ne objame jo ljubeča Bit, ki je v globini.

Če želimo Bit doseči z razumsko disciplino,
za kratek čas morje umirimo, vendar nismo zapustili površino.

Bolečina, ki jo namerno zadaneš drugim je zlo.
Bolečino, ki jo prejmeš zavestno,
lahko narediš sveto.

Ne rodiš se zato, da bi na koncu umrl,
temveč zato, ker utegneš večno živeti.

Claude Steiner, Zgodba o toplih objemčkih (Warm Fuzzies)

Nekoč, pred davnimi časi, sta živela dva srečna človeka, Tim in Maggie, z dvema otrokoma, Johnom in Lucy. Da razumemo kako srečni so bili, moramo najprej vedeti, kako je bilo nekoč.

Nekoč, v teh srečnih časih, je vsak ob rojstvu dobil majhno vrečko toplih, puhastih, plišastih Objemčkov. In kadarkoli je oseba segla v vrečko, je lahko ven potegnila ta topel Objemček. Objemčki so bili zelo iskani, saj se je vsakdo ob njih počutil zelo dobro, prijetno in toplo.

Kako deluje naš razum je merilo,
do kam se naše zavedanje je v ljubečo Bit potopilo.

Tako kot naša zavest občuti ljubečo energijo,
tako razum vidi snovno iluzijo.

Če zavest pluje po razuma površini,
ne objame jo ljubeča Bit, ki je v globini.

Če želimo Bit doseči z razumsko disciplino,
za kratek čas morje umirimo, vendar nismo zapustili površino.

Miren zaliv naši zavesti je kot mamilo,
vendar nas življenje v razburkano morje bo vrnilo.

Ko nastopi evolucija s svojo silo,
bo našo ladjo prevrnilo.

Razum ostane kot lupina na površini,
zavest potone v objem globini.

Tokratni izbor se navezuje na ljubezen, ki je temelj in vodilo vsakega iskrenega filozofskega iskanja. Ljubezen je kot skrivnostna nit, ki nas povezuje z modrostjo – je čudovita mavrica, razpeta med nebom in zemljo.

Iskanje modrosti je tesno povezano z delovanjem, pri katerem mora biti motiv prav tako ljubezen. Vsakdo ima možnost, da v naš ne ravno rožnati svet vnese malo lepote in da morda obriše kakšno solzico. Vsakdo ima možnost, da nekaj naredi – ne glede na okoliščine.