Pri Bogu, ni obljuba, da to ne bi bilo,
ampak, kar je obljuba to je.
Zato, ker je zvestoba sama in je to res eno in to.
Če ni izpolnjena, je zato vzrok v nas, ne v njem.
Nobeden ni zvest, če ni živ iz njega,
saj je nespremenljivo počelo v celovitosti tega.
Ko iz dna srca ljubimo resnično dobro,
in temu damo prednost, ter temu ostanemo zvesti,
postane vse ostalo nemoteče ter se razformira. Ko nam je dovolj resnično dobro, postanemo taki,
da srce ni išče ničesar drugega, da bi imelo zraven,
se umiri ozavesti in iz tega zaživi in v tem ostane.
Pri Bogu, ni obljuba, da to ne bi bilo, 
