Spoštovana Merijen,
od svojega približno petega leta starosti, se spomnim kako se mi je sesul moj svet v katerem sem do takrat živel mirno, brezbrižno in spokojno. Kasneje sem ugotavljal, da se to dogaja najbrž prav vsem v teh fazah odraščanja in da je takratno stanje zavesti bilo nekako zaceljeno, celostno. Problemi dvojnosti, smrti in življenja so bili brezpredmetni, kot bi obstajala le večnost.
Počutil sem se kot bi se v nekem momentu to stanje preprosto sesulo. Nadomestilo ga je nekakšno stanje, ki mi ves čas od takrat po malem ni bilo všeč. Kot da bi permanentno in sprva skoraj nagonsko in nezavedno iskal ponovno tisto stanje, kot sem ga živel do tistega trenutka.
Kljub temu, da sem imel zeeeelooooo srečne trenutke svojega odraščanja, pa sem še večkrat bil še bolj nesrečen. Razjedalo me je nekaj od znotraj tako močno, da sem mnogo kasneje spoznal, da je v meni nekaj kar bi moral izkopati iz največjih globin.
Začelo se je mukotrpno vrtanje po samemu sebi, obiskovanje raznoraznih čudnih in malo manj čudnih gibanj, prebiranje knjig... Vse to k sreči ni trajalo predolgo, saj mi nič na svetu ni moglo zapolniti moje praznine in silne žeje za stanjem, kot sem ga živel nekoč, v svojih najbolj zgodnjih otroških letih.
Odvrgel sem vse knjige in v meni je zrasla neomajana in dokončna odločitev, da ne sledim nobenemu, da sam spoznam kaj je v ozadju vsega tega kar me muči. Namreč v tej fazi sem spoznal, da je na svetu od vekomaj prisotna vera in številna duhovna gibanja, filosofije... Duhovnih učiteljev je bilo ogromno, a vse to ni prineslo več miru, več ljubezni temveč še več gorja, vojn, razkola med ljudmi in narodi.
Logična posledica je, da sam raziščeš, saj ne moreš vedeti kdo je in kdo ni lažni v tej silni zmedi, mar ne?
To je bila verjetno največja revolucija v mojem življenju. Napisala si, da živim v miru in harmoniji. Res je, da je veliko tega prisotno v mojem vsakdanjem življenju, da srkam sokove tega čudeža, ki se mu reče življenje, da vidim kako so številne oblike in izrazi življenja, eno samo življenje in res je, da moje raziskovanje traje vsaki dan in to je moja radost. Vzpostaviti ponovno ta izgubljeni občutek povezanosti, je največ kar človek lahko naredi v svojem življenju. Znebiti se tega lažnega občutka ločenosti in spoznati pravo naravo vsega kar nas obkroža in iz česar smo, to pa je tisto kar sem izgubil.
Danes manj tavam, manj iščem, manj sem izgubljen, manj ločen in to je edina razlika. Vidim velike množice izgubljenih, ki iščejo isto kar sem iskal jaz, ampak se oklepajo verstev, učiteljev, duhovnih gibanj, ponavljajo rituale in čudaške izraze, a se žal ne učijo iz svoje lastne knjige življenja in nikakor ne želijo biti originali, temveč kopije nekoga drugega.
Torej revolucija v človeku se zgodi le če je človek zeeeeeloooooo nezadovoljen, če je zeeeelooooo radoveden, če se ne ozira na strah, ki ga odvrača od raziskovanja samega sebe v soodnosu do sveta.
Brez revolucije zavesti ni spremeb, človeštvo pa zagotovo tone globje in globje. Potrebujemo to "novo, sveže" kot kruh, kot vodo.
Srečno vsem,
Panefin

[ Odgovori na to | # ]