Bili smo otroci ... uzrli smo nekaj, kar nas je navdalo z nepopisnim občutkom ... poskušali smo to veselje prenesti na nekoga, ki je bil veliko večji od nas ... nekoga, ki je že pozabil, da ceniti pomeni odpirati srce naravnemu toku
Dobrobiti ... in grenkoba se nam je zataknila v grlu ... pa je prišel trenutek, ko smo naredili nekaj drugega in ta oseba nas je potrepljala po ramenu. In tako smo se naučili ugajati, saj so nas prevečkrat potrepljali po ramenu za stvari, za katere smo ugotovili, da jih je dobro narediti, zato da izkusimo pozornost.
Tisto, kar je prihajalo iz naših src, pa je postalo nekaj, kar povemo le najboljšemu prijatelju, dnevniku ali nekomu, ki ga smatramo za 'sorodno dušo' ... Veste kaj, dragi moji prijatelji? Zame ste vsi sorodne duše, ker smo v srcu še vedno vsi otroci ... tisti majhni čudoviti ljudje, ki se vedno znova nagibamo k naravnemu toku Dobrobiti.
Bili smo otroci ... uzrli smo nekaj, kar nas je navdalo z nepopisnim občutkom ... poskušali smo to veselje prenesti na nekoga, ki je bil veliko večji od nas ... nekoga, ki je že pozabil, da ceniti pomeni odpirati srce naravnemu toku 
