... "Kaj pa naj pišem? Le kje je učiteljica dobila idejo za tak naslov spisa?", sem se spraševala, medtem ko sem zrla v prazen list pred sabo ter razmišljala, kako naj si predstavljam biti nekaj, kar še nikdar nisem bila.
Ravno danes pa sem se spet po toliko letih spomnila na ta nenavaden naslov.
V njem je največje spoznanje mojega življenja: ko nisem navezana na misel ali zgodbo, življenje teče samo po sebi.
Vedno je prepojeno z neštetimi oblikami, ki prihajajo in odhajajo ... niso osebno povezane z mano, ampak mi le nudijo priložnosti, da spoznavam resnično Sebe iz neštetih zornih kotov.
Ko se na katero izmed oblik navežem, moja pozornost deluje kot pramen svetlobe, ki skozi noč osvetli le majhen delček vsega, kar me v resnici obdaja.
In lepota vseh čudovitih oblik stopi v ozadje ene same oblike, ki jo opazujem.
Življenje je ta trenutek, z vsem, kar je prav sedaj tukaj ... ni le ena zgodba, ki jo živimo nešteto let ... je tisoč in ena variacija življenja samega, ki se razgrinja pred nami prav sedaj.
V globini tega trenutka je vse, kar smo ... užijmo ga ... prav zdaj!
... "Kaj pa naj pišem? Le kje je učiteljica dobila idejo za tak naslov spisa?", sem se spraševala, medtem ko sem zrla v prazen list pred sabo ter razmišljala, kako naj si predstavljam biti nekaj, kar še nikdar nisem bila.
