Nekoč davno se je dekle po imenu Li-Li poročila ter odšla živet k možu in njegovi materi. Li-Li je zelo hitro doumela, da se ne bo dobro razumela s taščo. Zelo se je jezila na taščo zaradi njenih številnih navad, tašča pa je na to odgovarjala z očitki.

Minevali so dnevi, minevali so tedni ...

Li-Li in tašča sta se neprestano prepirali in se jezili. To, da je morala Li-Li v skladu s kitajsko tradicijo ubogati taščo in izpolnjevati njene zahteve, pa je še dodatno oteževalo položaj. Zaradi neprestanih prepirov in nesreče je mož zelo trpel. Naposled Li-Li ni več imela moči, da bi še naprej prenašala taščino vedenje, zato je sklenila, da bo treba ukrepati.

• V Van Goghovih besedah se skrivata dve resnici o umetnosti: da je ta dejavnost mnogostranska in da je v njeni mnogostranskosti enotnost. Navaden človek – pa tudi umetnik – dostikrat težko razume to dvojno naravo umetnosti. Vse preradi obravnavamo posamezne veje – recimo arhitekturo ali balet – kot osamljene dejavnosti.
  
  Ravno tako zlahkoma spregledamo tudi drugo resnico, da so med posameznimi vejami umetnosti sicer razločki, da pa vendar vse pritekajo iz istega vira: iz človeške potrebe po vsestranskem izražanju in podajanju misli in čustev, po ustvarjanju zadovoljivih prispodob za ideje in prepričanja in po oblikovanju in utelešenju domišljijskega sveta.

Se zgodi, da včasih
izrečemo jasnovidne besede.

Se zgodi, da včasih naredimo jasnovidno dejanje.

Se zgodi, da imamo včasih jasnovidne misli.

Ko si sam in osamljen, občutiš vso
okrutnost življenja.

Ko si sam in osamljen, vidiš sebe v pravi luči.

Bodi sočloveku sestra in brat
in brv, ki jo ne spodjeda črv,
da bo vsak varno prečkal dvomov prepad.

Moja vera je zrcalo dejanj preteklosti,
sedanjosti in prihodnosti,
molitev neslišna,
in seže v prihodnost dneva in noči,
samo moja.

Če molim glasno da me vsi slišijo,
še ne pomeni da sem veren,
če pa je moja molitev neslišna pa tudi ne pomeni,
da nisem veren.

Nekoč je živela deklica, ki ni bila posebno bistra. Toda tega nihče ni opazil, kajti imela je ptico, ki je zobala napake. Ptica je bila bleščeče, temno modre barve. Kadar je deklica pisala domačo nalogo, ni prav nič pazila, ampak je delala same napake. Ko je postavila zadnjo piko, je zaklicala: »Pridi in pozobaj!« In ptica je prišla in pozobala vse napake in packe.

Nekega dne ji je rekla sošolka, ki je sedela zraven nje v šolski klopi: »Tudi jaz bi bila rada tako pametna kot ti, ki nimaš v domači nalogi nikoli nobene napake.«

Ko umre Afričan
je kot bi zgorela knjižnica

(L.S.Senghor, 1906-2001,
prvi predsednik Senegala)

Ko spregovoriš o svoji bolečini,
jo že s tem nekoliko olajšaš.

Če se izgovarja kdo, da je svet po izvornosti bil divjina, resnična beseda pove, da ne taka divjina, ki uničuje božjo bit.
Ne more biti izvornemu človeku, niti malo blizu ali všeč, nihče od teh, ki imajo tako stanje biti, da uničujejo izvorno, na kakršenkoli način, tudi če imajo nekatere dobre lastnosti.

Če imaš slabega sina,
ga pusti, naj plava sam,
ne da bi mu dal roko.

Kralja Leonarda so neprestano napadali sosednji kralji. Njegovo življenje je bilo vedno v nevarnosti. Nekega dne so mu rekli njegovi prijatelji in svetovalci:
»Vaša veličanstvo, kaj pomaga, če uporabljate ščit, in če vas tu in tam brani straža v bitki? Prosimo, dajte si narediti jeklen oklep. Ta vas bo varoval od glave do pet.«

In tako si je Leonardo dal delati oklep. Ta je bil močan, varen in neprepustljiv. Omogočal mu je varno obrambo. Ko si ga je prvič nadel, mu ni bilo prijetno gibati se v njem. Počutil se je neprijetno, celo okorno. Bil pa je varen! Ko je prvič odšel na bitko z oklepom, se je ta dobro obnesel. Od oklepa so se odbijale celo krogle, kopja in puščice.

Če iščemo več,
ko nam človek daje vse,
nam zmeraj nekaj manjka.

Vladati pomeni krasti
in to vsi vedo.

(Albert Camus, Caligula)

Lažnivec konča tako,
da mu nihče več ne verjame
tudi takrat, ko govori resnico

Živela je deklica Ženja. Nekoč jo je poslala mama v pekarno kupit preste. Ženja je kupila sedem prest: dve s kumino – za očka, dve makovi – za mamo, dve s sladkorjem posuti – zase, in eno svetlo zapečeno prestico – za bratca Pavleka. Vzela je Ženja sedem prest in se opravila domov. Hodila je in prodajala zijala na levo in na desno, prebirala napise in štela vrane.

Medtem pa se je pritihotapil od zadaj neznan psiček in pojedel preste kar po vrsti: najprej očkovi presti – s kumino, potem obe mamini – z makom, potem Ženjini – s sladkorjem... Ženja je začutila, da so postale preste nekam preveč lahke. Obrnila se je, a je bilo že prepozno. Vrvice, na kateri so bile obešene, je bingljala prazna, psiček pa je ravno požiral svetlo zapečeno Pavlekovo presto in se oblizoval.

Zaslužni maršal je nekoč prosil za sprejem pri Napoleonu. Čeprav je cesar vedel, zakaj hoče k njemu, ga je bil kot dober voditelj pripravljen sprejeti. Maršal je Napoleonu prinese novico o veliki zmagi, ki jo je dosegel. Dolgo je trajalo, da jo je podrobno opisal. 

Napoleon je pazljivo poslušal celo maršalovo pripoved, toda rekel ni niti besede. Visoki častnik je bil razočaran. Upal je na prisrčnejši sprejem in seveda tudi na cesarjeve čestitke in odlikovanje.

Maršal je povzel, kar je že povedal, in še enkrat ponovil glavna dejstva. Napoleon je tudi tokrat poslušal in maršal si je to razlagal kot opogumljajoče znamenje: »Gotovo mi bo sedaj cesar naklonil odlikovanje, ki sem ga zaslužil.«