|  Ateist je padel s strme skale. Ko je padal navzdol, je zgrabil vejo majhnega drevesa. Tam je visel sedaj med nebom in skalami, ki so ležale tristo metrov pod njim, dobro vedoč, da ne bo mogel več dolgo zdržati.
Potem mu je prišlo na misel: »Bog!« je zavpil z vso močjo.
»Bog!« je zaklical ponovno. »Če si, me reši in obljubim ti, da bom veroval vate in učil druge verovati.«
Zopet tišina. Potem je iz strahu skoraj izpustil vejo, ko je zaslišal mogočen glas, ki je donel po kanjonu: »To pravijo vsi, ki so v stiski.«
»Ne, Bog, ne!« je glasno zaklical, sedaj z malo več upanja. »Nisem tak kot drugi. Sedaj sem že začel verovati, ali ne vidiš, da sem zaznal tvoj glas. Sedaj me moraš samo še rešiti in oznanjal bom tvoje ime do konca sveta.«
»Zelo dobro,« je rekel glas. »Rešil te bom. Spusti vejo.«
»Spustim naj vejo?« je zavpil obupani mož ves iz sebe. »Ali misliš, da sem nor?«
Pravijo, da se pričakovani čudež ni zgodil, ko je Mojzes vrgel palico v Rdeče morje. Zgodil se je šele takrat, ko se je prvi mož vrgel v morje, da so se umaknili valovi in se je voda razdelila in so Judje lahko šli po suhem.
Vir: Anthony de Mello, Žabja molitev, Dravlje, Ljubljana 1989
http://www.sinaj.si |
NE ZAMUDITE
Izpusti vejo
Prispeval/a: merijen dne torek, 26. julij 2011 @ 10:21 CEST
Tale simpatičen, humorno obarvan prispevek me je spomnil na 'mojo' misel tedna, objavljeno pred nekaj meseci in ki vsebuje v bistvu isto sporočilo, ko pravi: V največji nevarnosti za svoje življenje /in za življenje svojih najdražjih/, kliče tudi ateist Boga na pomoč....
Anthony de Mello /sicer indijski mislec,pisec in duhovnik/ ima sploh veliko takšnih iskrivih misli z hkrati preprosto,a vendar globoko resnico, ki največkrat razkriva dejansko nestanovitno človeško naravo in tudi njegov odnos do Boga, ki se v tem primeru pokaže v tem, da je človek pogosto v svoji veri nestanoviten in kot v tem /šaljivem/ primeru 'uporabi' Boga in božjo pomoč samo takrat, ko ga 'potrebuje, potem pa - pozabi nanj.
Seveda bi lahko to zgodbico tudi malo spremenili in bi 'šla' tako, da je Bog ateista resnično rešil iz tiste veje nad prepadom. Recimo, da se je veja na kateri je visel odlomila, on pa je že padal in padal, pa se mu je - 'kao' slučajno suknjič zataknil na neko drugo korenino , nedaleč od dna prepada, tako, da je z lahkoto splezal dol in se rešil /sicer res ves poscan od strahu/, pa vendar rešil.
Pobral se je in v globoki hvaležnosti padel na kolena, se z čelom dotaknil zemlje in vpil: ''Hvala tiBog! Hvala, hvala! Nikoli ti ne pozabim tvoje pomoči!!!!''
In potem so ateista kakšen mesec ali dva, ali tri, morda celo štiri videvali v cerkvi, pa tudi doma je občasno molil , a bolj, ko je mineval čas in so tekla leta bolj je pozabljal na prvo in na drugo in predvsem na hvaležnost na svojo čudežno rešitev.
Res, da se je v mislih še kdaj pa kdaj vrnil k tistemu neljubemu dogodku, pa tudi na svojo obljubo se je še kdaj pa kdaj spomnil, vendar je na koncu prišel do zaključka v svojih razmišljanjih in rekel si je: ''Konec koncev, le zakaj bi moral biti Bogu prav za prav sploh hvaležen, saj me v resnici sploh ni rešil on, ampak tista rešilna korenina, na katero sem priletel....''
Izpusti vejo
Prispeval/a: merijen dne torek, 26. julij 2011 @ 11:24 CEST
Ali vas opisani primer, ko naravnost čudežno rešeni /iz sicer gotove smrti/, kleči po rešitvi na kolenih in se v globoki hvaležnosti klanja in poljublja zemljo,spominja na koga?
/Na primer na kakšnega alpinista/?
Mene že.
Izpusti vejo
Prispeval/a: merijen dne torek, 26. julij 2011 @ 11:34 CEST
In koliko je njega naučila njegova izkušnja ?
Izpusti vejo
Prispeval/a: cefizelj dne torek, 26. julij 2011 @ 11:56 CEST
Če hočeš boga hvalt pa molt, ga lohk tut doma ... ni treba za to u cerku hodt!
Izpusti vejo
Prispeval/a: MC dne torek, 26. julij 2011 @ 12:09 CEST
http://www.msnbc.msn.com/id/35207710/ns/us_news-crime_and_courts/t/faith-healing-parents-guilty-teen-sons-death/
http://www.msnbc.msn.com/id/32141869/ns/us_news-crime_and_courts/t/wis-father-trial-girls-faith-healing-death/
Izpusti vejo
Prispeval/a: Nan dne torek, 26. julij 2011 @ 12:10 CEST
Mogoče je Anthony de Mello hotel povedati, da bi vernik takoj izpustil vejo...
;)
Izpusti vejo
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 26. julij 2011 @ 18:15 CEST
Ko je tako visel zaprosi Boga za pomoč. In res glas mu je rekel. Zvest sem ti čeprav nisi verjel vame odreži vrv, nož imaš za pasom. Vendar on tega ni storil, saj je imel strah, da bo padel v prepad. Zmrznil je in umrl.
Ko so ga reševalci našli je visel samo en meter nad tlemi.
No, da ne bi preveč dali na junaštvo, ki bi ga rešilo malo opišem svoje videnje zgodbice, kaj je povedala meni.
Življenje človeka, ki ni v skladu z izvornim človeka pripelje v nevarnost prej ali slej. To simbolično opiše odhod v gore, megla in nesreča, ki se zgodi.
Drug simboličen opis, odreži vrv, opiše, da temeljna sila ljubezni, ne zapusti človeka niti ko je na stranpoteh, in mu ostane zvesta in resnična do konca, ter mu ponuja tudi kot takemu rešitev.
Tretje, kar simbolično opiše da alpinist ne odreže vrvi in zmrzne, nam pove, da kdor ne živi v skladu z izvornim, temu tudi ne more verjeti čeprav bi ga to rešilo.
To so tri simbolične resnice.
1. Če bi živel v skladu z izvornim ne bi prišel v nevarnost.
2. Na izvorno bi se pravilno oslanjal zmeraj, in bi mu služilo, kajti v resnici služi in ljubi ustvarjeno bitje.
3.Ker bi tudi videl, bi lahko verjel.