Izpusti vejo

ponedeljek, 25. julij 2011 @ 05:02 CEST

Ateist je padel s strme skale. Ko je padal navzdol, je zgrabil vejo majhnega drevesa. Tam je visel sedaj med nebom in skalami, ki so ležale tristo metrov pod njim, dobro vedoč, da ne bo mogel več dolgo zdržati.

Potem mu je prišlo na misel: »Bog!« je zavpil z vso močjo.

»Bog!« je zaklical ponovno. »Če si, me reši in obljubim ti, da bom veroval vate in učil druge verovati.«

Zopet tišina. Potem je iz strahu skoraj izpustil vejo, ko je zaslišal mogočen glas, ki je donel po kanjonu: »To pravijo vsi, ki so v stiski.«

»Ne, Bog, ne!« je glasno zaklical, sedaj z malo več upanja. »Nisem tak kot drugi. Sedaj sem že začel verovati, ali ne vidiš, da sem zaznal tvoj glas. Sedaj me moraš samo še rešiti in oznanjal bom tvoje ime do konca sveta.«

»Zelo dobro,« je rekel glas. »Rešil te bom. Spusti vejo.«

»Spustim naj vejo?« je zavpil obupani mož ves iz sebe. »Ali misliš, da sem nor?«

Pravijo, da se pričakovani čudež ni zgodil, ko je Mojzes vrgel palico v Rdeče morje. Zgodil se je šele takrat, ko se je prvi mož vrgel v morje, da so se umaknili valovi in se je voda razdelila in so Judje lahko šli po suhem.

Vir: Anthony de Mello, Žabja molitev, Dravlje, Ljubljana 1989

http://www.sinaj.si

7 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Ateist-Upanje-Bog