...lepota sveta je ljubezen cvetja umetosti
melodije muzike čustva človeka je
veselje ljudje svatba Nje ki bila,
je nekoč devica.

A dobro izgledana, je...la se z enonočniki
ob kozarcu, nima pomena uživala je,
kilometrov dolge....
dialog brezmiselnosti bil je vez
njenih mnogih ljubezni.

Le zakaj se nam tako godi?

»Istro v glavnem prepustimo vam -
tudi Trst, Primorsko bomo dali
če Dalmacija ostane nam«,
so Hrvati z Lahi trgovali1.
Kmalu so pogodbo podpisali…
Ko Hrvati svoje so dobili,
smo Slovenci zemljo izgubili:
morje, gore, mesta in vasi,
kjer so vsi slovensko govorili…
Le zakaj se nam tako godi?!

Če jo želiš videti je lahko povsod,
če jo želiš imeti je vedno na dosegu rok,
če jo želiš deliti jo je vedno dovolj,
če jo želiš ohraniti ne potrebuješ veliko.

Če se ji prepustiš te lahko popelje visoko v nebo in
če dovoliš razširi svoja krila preko gora in morja
in celo peko celega sveta,
če želiš in dovoliš da ostane v tebi
napolni ti srce in naredi iskrice v očeh.
Zadrži jo, to je sreča.

TREPETLIKA
populus tremula L.

POKONČNA, VITKA TREPETLIKA,
K SONCU DVIGA KRHKE VEJE
SVETLOBA LISTKOV SE DOTIKA
VETER NJENE LISTKE ŠTEJE

BLEŠČEČI LISTKI TREPETAJO
ŠELESTIJO IN ŠUMIJO
SKUPAJ Z VETROM ZAIGRAJO
TIHO, NEŽNO MELODIJO

Trepetlika je vrsta topola. Ime je dobila po listkih, ki v vetru tako trepetajo, da je prav prijetno poslušati njihovo pomirjujočo glasbo.

Ni življenja brez ovir,
moramo jih mirno vzeti v obzir,
le tako bomo namreč našli svoj notranji mir.

Ni mavrice brez dežja,
ne sreče brez malo gorja.
Potrebno je le verjeti
in se ne pustiti v pasti in laži drugih ljudi ujeti.

Razočaranja s seboj prinesejo bolečino,
ustvarijo nekakšno notranjo praznino,
a človeku prinesejo tudi veličino.
Ko bolečina mine,
le-ta pusti spomine,
a to je prav vse,
saj srce zdaj zaceljeno je.

..Cvet dveh src..

...cvetel je cvet dveh src
v rajski je lepoti

rdeča roža le lepote raja

cvetel dveh src je cvet
ko sta
dve srci ga zalivali.

cvetla rajska roža
vedno je
v pomladi jeseni zimi

a umaknilo srce se eno
svojo pot je novo izbralo

sedaj zaliva rožo
samo spomine
rože rajske
le srce sam eno.

TRIGLÁV, VÉLIKA BALADA1

BOŽANSKI, VELIČASTEN SI, TRIGLÁV
V NOČEH, KO LUNA S SIJEM TE OBDA,
MIGLJAJO DALJNE ZVEZDE TI V POZDRAV,
POLJUBLJAJO VIHARJI BELA TLA.
NEBO TI ZGODAJ POŠLJE SONCE – SLA,
V OSTENJE SVETLE ŽARKE ULOVIŠ
IN V ZORI JUTRA PORDEČIŠ, BLESTIŠ,
VRHOVOM, ZEMLJI DALEČ NAOKROG
LEPOTO, SONCE, SIJ NEBA DELIŠ -
TRIGLAV, MOGOČNI KARANTANSKI BOG.

ČAO ŠČAVO

KAJ DOGAJA SE V LJUBLJANI ?
MAR SMO ZDAJ AMERIČANI?
MARKETING NAM DA POLET,
V SHOPPING GREMO NA IZLET.

KAJ DOGAJA SE V LJUBLJANI?
KOT BILI BI ITALIJANI,
REČEMO SI »CIAO CIAO«,
KAR ZVENI KOT SCIAVO SCIAVO.

OČNICA - PLANIKA

KNAFELJČEVO ZNAMENJE,
NARISANO NA KAMENJE,
PREPRIČLJIVO GOVORI:
»OČNIC TUKAJ NIČ VEČ NI!«

A ŠE VEDNO SO STRMALI,
KJER SE PASEJO ŽIVALI,
KJER SO SI PLANIKE V SLOGI
S SVIZCI, GAMSI, KOZOROGI.

V SONCU, MIRU IN TIHOTI,
V SKROMNI TRAVNATI SAMOTI,
S SVOJO ŽAMETNO BELINO
KRASIJO OČNICE STRMINO.

Knafeljčevo znamenje je domači izraz za planinske markacije. Ustvaril jih je naš Knafeljc, žal pa si jih lastijo Avstrijci, saj je bila takrat pri nas še Avstroogrska monarhija.

SLEČ IN SVIŠČ

SLEČ IN SVIŠČ STA SE MENILA,
KJE IMENI STA DOBILA.
RDEČI SLEČ SE JE JEZIL,
MODRI SVIŠČ PA RAZLOŽIL:

»SLEČ PREPROSTA JE BESEDA -
PRENAVADNA JE SEVEDA.
JE PREVEČ STAROKOPITNA,
RODODENDRON IMENITNA.

ISTO JE Z IZRAZOM SVIŠČ:
MANJKA IMENITNOST, BLIŠČ
SVIŠČ ZVENI PREVEČ DOMAČE
ENCIJAN POVSEM DRUGAČE«.

MATERINA DUŠICA (TIMIJAN)

SKROMNI CVETKI, ROZA, VINSKO RDEČI,
KI OPOJNO IN MOČNO DIŠITE,
KOT V PRITLEHNI MALI CVETNI GNEČI,
V SONCU DRUG OB DRUGEM SE TIŠČITE.

DROBCENO GRMIČKASTO SOCVETJE -
MATERINA DUŠICA S PLANINE,
VABIŠ IN DEHTIŠ PRAV VSE POLETJE,
ZLO ODŽENEŠ, ZDRAVIŠ BOLEČINE.

DOBRA MISEL (origano vulgaris)

DOBRO MISEL PODARILE
SO NEKOČ NAM DOBRE VILE
DA HUDOBCE BI ODGNALA
OZDRAVETI POMAGALA

SO DEKLETA JO NABRALE
DOBRO MISEL LJUBIM DALE
KO SO STOPALI NA VLAKE
DA BI SLUŽILI VOJAKE

Poslušam:
dežne kaplje in ptičje žvrgolenje v daljavi.
Opazujem:
drevesa s svojimi sadovi, zeleno travo in
dežne kaplje, ki polzijo po njej.
Kmalu bo poletje.
Pomislim na dečka,
ki še ni dopolnil 8 let.
Morda ne bo dočakal naslednjega poletja.
Začutim bolečino v srcu.
Ne morem si predstavljati,
kaj doživlja on,
kaj doživljajo njegovi starši,
kako živijo dan za dnem.
Otrok je še!
Šele živeti je začel!
Dežuje.
Ptički ne prepevajo več.
Zapiha hladen vetrič.
Mrači se in večer poda noči v bojem.

"Sonček"

Tako blizu a h krati tako daleč.
Dovolj je le en dotik, en nasmeh,
včasih samo misel, da
prebudi občutke, čustva, prisotnost.
Prisoten si,
čutim, da sva eno,
živim.

Ni ovir.
Ni ovir, ki se jih v dvoje ne bi dalo
premagati.
Pomembno je zaupanje in
kaj resnično se želi.

Ko sem se zbudil,
Sem vedel,
Da nikoli več ne bo, kot je bilo,
Da umazano nebo,
Postalo bo nazaj modro,
Da vsak temen oblak,
Odmaknil se bo stran,
In vsaka zla beseda,
Bo izginila,
Tako kot je izginil strah,
Spet bo posijalo sonce,
Sreča se bo naselila v nas,
Spet v daljavi slišati bo zvonce,
Spet prihaja tisti čas,
Ko bomo skupaj s prijatelji vpili na ves glas.

Kolikokrat sem te iskal,
V vetru,
Risal te v pesku,
Gledal morja val,
Ni kraja na tem svetu,
Ki ga nisem prepotoval,
A le v tvojem objemu,
Želel sem si živeti,
V tvojem objemu,
Mi ni težko umreti,
Čisto iskreno,
Za vse ostalo mi je vseeno.

Poezija je vse, kar nas obdaja;
jutranja rosa,
sonce, ki nam mežika,
dežne kaplje,
vetrič, ki prijetno pihlja,
šum morja in gozda,
narava, ki nas obdaja,
njen vonj in vse kar skriva,
prijazen pozdrav, nasmeh na obrazu,
stisk roke, lepa beseda, spodbuda,…

Jutra.
Najlepši del dneva;
jutranja rosa, šepet pod nogami, vonj po rosni travi,
ptičje žvrgolenje, divjad v daljavi, jutranja megla,
sonce in njegovi žarki.

Bodimo sami.
Dihajmo, to pomirja.
Ne primerjajmo naših dejanj z dejanji drugih.
Sprejmimo jih.
Napake, ki smo jih storili včeraj
naj bodo izkušnja za jutri.
Dan bo lepši.
Otresimo se vsega nekoristnega,
vsega kar nas ne osrečuje.
Upajmo si.
Upajmo si danes.
Upajmo si jutri in vsak naslednji dan.

Ne kje iz daljave jo vidim slišim njen glas...
Govori nežno, mehko, tako lepo,
oči, ki jih ni moč pozabiti,
živahnih nepozabnih rjavih,
na trenutke vprašujočih,
kakor da ni prepričana,
ko vprašuječe si v redu ?
te morda kaj boli ?

Lasje rahlo razpuščeni kostanjeve barve,
negovani, vendar preprostega videza,
ki bi v vetru vzplapolali,
lica polna vedrine,
nekaj kar ne mine,
ne iz spomina
ne v pozabo.

Nasmeh prikradel se mu na obraz,
dedku sivih las, se je ustavil čas,
leto naokoli, rojstni dan zdaj ima,
si požvižgava, srce veselo zaigra.

Dolgo tega ko prijokal je na svet,
šest križev mimo je napolnil let,
s spomini poletel spet v mladost,
ko sam ušpičil kakšno je norost.

Drevo vdihuje moje izdihe - izdihuje vdihe,
korenine - poreklo,
deblo - hrbtenica,
lubje - koža,
vretenca - veje,
srčasti listi,
cvetovi - ideje,
plodovi - dejanja
in krošnja lasje

Veter boža obcestne svetilke,
Hladna sapa mimo brije,
Pot med zasneženimi hribi se vije,
Prinaša vest, da moje srce več ne bije,
Vsa žalost se v srečo izlije,
Bel sneg moje sledi zakrije,
Pozabljen,
Kot zadnji zapadel sneg,
Izginem stran,
Brez besed,
Brez dejanj,
Brez sledi,
Brez strahu,
V spokojnem miru,
Se duša poslovi.

da se odmaknem od svetov

vdelanih v poslikane trepljaje

razbrazdanih dlani

zglajeni so bili v robove grčavih sten



zapletem se v netopirjeve iztrebke

stegnjenih rok lovim ročaj glinenega vrča

hlastno pijem pajčevino tvojega obraza