Vedno mislim nate,
o življenje moje,
ki te največkrat
le slepo občudujem,
od daleč spremljam
tvoj potek,
kot da nisi moje…

Mislim na priložnosti,
ki so ostale zamujene,
mislim na poteze,
ki so bile zgrešene.

Lepota ljubezen lahkotno lebdi
Nežno nam nosi notranjost.
Utrip upanja, utopičnega užitka,
pomen popolnosti, pričakovanj,

Nespečnost nečesa nepredvidenega,
zre zahvaljujoč zakladu začasnega,
vzorcu vznemirjenosti vžiga vzdiha,
po poti prgišča pridiha prihodnost,

Šele takrat lahko
globlje zaslutim
nedeljivo povezanost
svojega življenja z življenjem
vsega, kar je in kar obstaja,
ko se v polnosti zavem,
da nas vse objema in prežema
pretok neštetih milosti,
ki izhajajo in se
ponovno vračajo
v brezdanji in neskončen
ocean stvariteljske ljubezni.

Danijela Premzl

Je lep a hladen,
hladen kot moje dlani
s katerimi sem pobožala ledene rože,
zjutraj so krasile stekla avtomobila.

Oblaki, ki se podijo zgoraj,
dovolijo, da pokuka sonce,
so kakor neusmiljeni gospodarji..
tisti, ki delijo mraz in sončne žarke.

Toda dan daljši za petelinji je korak,
celo trobentice so pokukale na plan,
prezgodaj, saj jih še prekril sneg,
a pomlad pride in z njo toplota sonca.

V večer skrivnostno so prikradle se iz pod neba,
snežinke prelepe, najlepše kar jih svet pozna,
kot da bi želele nam izpolniti vse pričakovano,
saj podajamo se v Novo leto, nam pot neznano.

Silvester tu je, večer ki vsem ljudem veleva,
ne pustite, da sočlovek kjer koli zdaj sameva,
si bomo segli v roke, objeli se ob pol noči,
ko drug drugemu sredi noči najlepše zaželi.

Vstopimo v novo leto polni ljubezni
saj ljubezen svet polepša;
mene, tebe, nas vse.

Vstopimo v novo leto
brez meja in brez zadržkov.
Uresničimo svoje sanje in
bodimo veseli, da smo taki kakršni smo.
Smo del celote tega sveta,
sveta, ki nam lahko veliko da.

Zavel je veter,
zapadel je sneg,
zdaj pa ga skorajda več ni,
le zima je ostala, mraz.

Ljudje so se zbrali,
zborovali, spregovorili so,
zdaj pa jih več ni...
pregnal jih je mraz.

Toda zime še ni konec,
zborovanja bodo še,
le tistih, da bi prisluhnili,
zaradi zime ne bo.

Ljudje so ostali,
z upanje v srcu vztrajali,
v pričakovanju odgovorov,
a jih od nikoder ni.

Če v svetu kraji lepi kot dragulj so sredi raja,
vabljivi v cvetju kakor češnja sredi maja,
dežela ki vsem najlepša, v lepotah vse prekaša,
le ena je kot biser, Slovenija domovina naša.

Le kje lepša polja so, pšenično klasje jih krase,
topoli ob Muri v noč nežno šepetajo, govore ?
In Drava, nad njim belo Pohorje visoko seže,
na trenutke morda oblake med seboj poveže.

Zakaj meglijo spomini se na čas ki je za nami,
ko človek ob človeku ni čutil se v osami,
živel v skromni kolibi pokriti s slamo,
otrok šestero imelo radih svojo mamo.

Na poljih takrat s traktorji še niso orali, rohneli,
kljub vsemu polne kašče na jesen so imeli,
a ducat morda še več delavnih je otrok,
s starši dokazovalo kaj je v slogi moč...

Čemu stojiš nepremakljivo
pred menoj,
ali ne veš, ko videl prvič obraz sem
tvoj,
spomin pogleda prvega v
v oči tvoje nepozabljiv je.
videl sem angela v duši tvoji.

Neskaljeno jezero planin,
nedotaknjen -
nedotakljiv cvet
bila je lepote tvoja

Držal Tebe je v razdalji
da bi ne vznemiril bisera lepote
čistosti jezera biserov neskaljnih
žuboreče čistosti lepote tvoje.

So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro,
kjer sončni žarki krasili so vrhove,
s snežnimi kristali pobočja in bregove,
prižgale, osvetlile leščerbe so domove.

Mrak in veter ljudi pregnal je na zapeček
v hiši že diši po žgancih, toplem mleku,
ko vonj omamen po kruhu iz peči se širi,
pred večerjo opravijo k molitvi se ob mizi.

PROTESTNA PESEM

Zgoraj celjske zvezde grb krasijo,
spodaj modre vode valovijo,
a v okrilju našega Trigláva
je praznina, prav puščava.

Očak Trigláv širokoramen
v grbu je sramotno prazen.
Čaka na svoj knežji kamen.

TIGRi

Trst in Istra in Gorica, Reka
naši kraji, morje, gore, vode, Kras -
kjer živimo že od pamtiveka,
tukaj tigrovci rjoveli ste za nas,
za domače pesmi, govorico,
za drugačno mejo, za pravico,
da slovenska zemlja bi obstala.
Prvi ste uprli se fašizmu
Mussoliniju in despotizmu –
kar celo Evropa je priznala*.

Živim...
in on živi z menoj,
v dobrem ali slabem,
skupaj zaskrbljena, nasmejana.

Ljubezen ni zaigrana,
le vsak nov dan prinaša,
nove radosti... skrbi;

Tu iskrica življenja tli,
da polepša najine dni.

Govorijo in pišejo o tem,
da noč se bo prikradla tlem,
naj vse nas bi zakrila,
v čas neskončnosti ovila.

Pa saj nam ni vseeno,
se teme bojimo,
ne vemo kaj naj storimo,
gledamo v nebo..modrino.

Mogoče spregledajo.
Toda ne le na zunaj;
Hladno mi je ko razmišljam
o prihodnosti, gledam TV,
poslušam sodelavke,
berem časopise...

Zato sem sklenila sledeče;
V posodice v obliki srca
bom nalila vode ter
jih čez noč pustila
na prostem.

Le kam odšli so časi, iz lic izginil je nasmeh,
ljudi srečujem, kot da so povsem na tleh,
mi strašljivo poslušati usodo je ljudi,
preveč jih je, le dela, plačila si želi.

Družina mlada, ji denarja primanjkuje,
da otrok bolan in lačen je še najhuje,
ga že sram je iti med vrstnike,
poslušati žaljive vzklike.

Sledim svojim sanjam,
Sledim tvojim,
Ker so tvoje sanje moje,
Se na okno naslonim,
In gledam te prečudovite oči,
Se naužijem skrbi,
In ti mojih,
Tvojo dušo napolnim,
Dopolnim,
Zajamem vase,
Ti mojo,
Ljubezen med nama,
Raste,
In srce spet zaigra,
Iskreno,
Kot uglašena violina,
Šepeta,
Melodijo nežno,
Skoraj bežno,
Srce zapoje,
Za vedno,
Boš moja,
In moje srce tvoje.

Letos je na ulici, tam je,
kar med ostalimi ljudmi,
nosi darove, besede, napise.
Ponavlja pa že slišano,
ob pokih petard neuslišano.

Saj ga ne razumem, prepoznam,
zloščene čevlje, želje imam,
čakam njegovih daril, slaščic,
je namesto parkeljnov hudič,
želje, pričakovanja šle so v nič.

Pokaži Bog

pokaži Se in končaj trpljenje
dvomom previrov vere-

Ječi zdaj tudi pravičnega srce:
Pakaže Se, da "nevernikom" pokazal,
obraz bom Tvoj.

Sem pisal pesmi včasih zavajajoče,
žal bile so nekatere tudi nemogoče,
le o tem, kaj srce razmišljat hoče,
kot da um o drugem mislit noče.

Spet občutil, videl sem krivice,
hotel nad nje poslati sem biriče,
ki pregnali bi te nepridiprave,
verzi nizali so se iz moje glave.

Včasih vse postavil sem na glavo,
čez čas spoznal, ni bilo za rabo,
želel da bi spremenil ta svet,
a v pesmi ostal je le oveli cvet.

Rad bi si odprl svojo notranjst,
stkal verze o tistem kar vidim,
kar sem začutil in bil prizadet,
res čuden je že ves ta moj svet.

Kar nekdo gradi, drug že vse ruši,
se s tem izkazujejo v prepričanosti,
spet igrajo pozornost do otrok,
a darujejo le prazne obljube, besede.

----------------------------------------------
Skodeljica čaja
----------------

Skrbno Izbiraj.
---------------
Odmev iskrenih
besed še zveni
v srcu njega,
ki spoznal iskrenost teh
skrbno izbranih je besed
je v njenem srcu.