So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro,
kjer sončni žarki krasili so vrhove,
s snežnimi kristali pobočja in bregove,
prižgale, osvetlile leščerbe so domove.
Mrak in veter ljudi pregnal je na zapeček
v hiši že diši po žgancih, toplem mleku,
ko vonj omamen po kruhu iz peči se širi,
pred večerjo opravijo k molitvi se ob mizi.
Večer v mestu ošabno je že razsvetljen,
luči barvnih na tisoče namenjeno je vsem,
jih trgovec vabi nasmejan, morda trgovina,
čeprav le na šilce, ali kozarec kuhanega vina.
Tam megla pomešana s smogom odvrača,
vsem nekam se mudi, vsak hitro plača,
čimprej v domove, v stolpnice se vrača,
ko vozijo po cestah kakor jara kača.
A tam za goro odmeva že večerni zvon,
skoz stoletja enak je bim bam bim bom,
le pasji lajež kot da nekdo prepeva,
čeprav je vaška krčma prazna in sameva.
So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro,
